Iz akvarija

prebliski

Fino in Portofino

Komentiraj

Objavil/a mojchka 23.03.2017 ob 22:31 pod Italija, popotniška, z avtodomom

(ZIMSKE POČITNICE 2017)

Tako lep plan sem imela!

Mislim, da nisem še nikoli tako natančno načrtovala poti!

Pa je vremenska napoved odločila, da ne bo šlo. Da raje pojdimo južneje.

Na srečo sva se odločila, da se bomo “južneje” peljali izven avtocest, tako da sem med vožnjo imela dovolj časa za iskanje po zemljevidu, nekih starih zapiskih, revijah, aplikacijah, spletu.

Čisto slučajno (no, v svojih ljubih aplikacijah sem našla informacijo, da je tam prijetno postajališče za avtodome) smo se sredi dneva ustavili v vasi Mirandola in ugibali, zakaj so vse starejše, pa tudi nekatere novejše, stavbe obdane z gradbenimi odri in zajlami, izpraznjene… Seveda, serija potresov pred leti!

Pod večer smo čez prelaz XXXXX (neskončno dolgo smo vijugali z njega) končno prispeli na parkirišče San Rocco v naravnem parku Portofino. Do njega pelje precej ozka pot in nanjo smo zavili skupaj še z enim italijanskim avtodomom in se skozi okna spraševali, če ne bomo kje zaglavili. Nismo. Kmalu smo bili na želenem kraju, “makina” za parkirnino nam je sporočala, da smo tu lahko zastonj, čez ograjo pa smo občudovali lep razgled na morje in lučke vasi Camogli.

Zjutraj smo našli še tablo z zarisanimi potmi po naravnem parku (kar 80 km jih je!) in se takoj podali proti Portofinu, za katerega sem imela nekje v podzavesti zapisano, da je to nek mondeni kraj in da ga moramo it pogledat, tam pojest focaccio ali dve, čilat na toplem sončku itd. Poti so lepo označene, pa tudi ne preveč naporne (no, na naše mnenje se ni treba preveč zanašati, nenazadnje imamo kar precej pohodniške kondicije), vijugajo skozi gozd, pa proti razglednim točkam nad morjem, gori, doli. Razpotij je mnogo, a so vsa označena. Če vsaj približno veš, kam bi rad prišel, ni nobenega problema. Dan je bil topel in naši nahrbniki so skoraj pokali po šivih, saj smo jih nabasali z jaknami, toplimi majicami in vsam, kar smo lahko odložili. Na počivališčih so poleg klopi, miz in informativnih tabel postavljeni tudi pitniki, tako da nas vsaj za vodo ni skrbelo (z dvema psoma je kar hitro zmanjka, sploh na tak topel dan). Precej utrujeni smo pod sabo končno zagledali Portofino in se skoraj zapodili vanj. Lepa vasička, ne rečem, a pričakovala sem vse kaj drugega! :) Očitno je domačine presenetil naval turistov, saj so bili vsi lokalčki nabiti do zadnjega kotička, v edini odprti trgovini pa je zmanjkalo čisto vsega za pod zob. Pa je moja fokača splavala po vodi!

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi rekla: “Pa pojdimo do naslednje vasi, tam zagotovo kaj najdemo!”

Japajade!

Pohrustali smo zadnje piškotke iz nahrbtnika in se pogumno odpravili čez hrib. Ampak, ko si utrujen, tudi nedolžen hrib pokaže bolj ostre zobe in potrebnih je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov, da Luka ni obupal (Moj najbolj domiselen prijem? “Lej, do kamperja moramo priti! In če malo pospešiš korak, bomo hitreje tam!” Hahahaha!). S pomočjo prijaznega domačina nam je uspelo pot zarisati tako, da smo naredili lep krog in se nismo vračali po istih krajih!

Po 22 km hoje smo se izmučeni spustili na vaški trg pred cerkvijo in kar naenkrat opazili, kako vsi (topel nedeljski dan je na plano zvabil precej ljudi), ki prihajajo izza neke stavbe, v rokah nosijo cele vrečke dobrot. Seveda smo zavili tja in KONČNO fokača!!! Kupila sem je štiri kose (za tri osebe), poleg pa še posušene kostanje in hlebček kruha. Na kilometrski poti do avtodoma smo fokače in kostanj že pohrustali!

Naslednji dan o sončku ni bilo več ne duha ne sluha, a vseeno smo se po 900 stopnicah (smo prešteli!) spustili v Camogli.

Tam “fokačerije” na vsakih nekajdeset korakov! Degustirali smo zelo zavzeto!

Seveda zaradi carboloadinga pred napornim vzponom nazaj na hrib!

Ker nam je bilo hoje dovolj, smo se odpeljali do Santa Margerite, a tudi tu nam nekaj ni dovolilo, da bi počivali.

Seveda pa nismo počeli nič novega; hoja, fokača, kafe, klepet z domačini, fotkanje …

Za oddih od vasic obiščemo La Spezio, nato pa zavijemo še do Portovenere. Zame je to bila ljubezen na prvi pogled. Že s parkirišča, ki je SPET visoko na hribu, sem videla, da me bo kralj začaral. In me je! Ne znam povedat, zakaj. Zato!

Najprej zvečer, ko so valovi butali v obalo in veter s pomočjo jamborov jadrnic ustvarjal nekakšno psihadelično glasbo!

Zjutraj pa, ko so oblaki izginili, oooh… Kar ostala bi tam! IN najprej bi si vzela čas, da bi pregledala vse nagrobnike na pokopališču s spektakularnim razgledom!

A ko smo se vrnili v avtodom, nas je močno prestrašilo glasno pokanje. Na drugi strani parkirišča je vojaška baza (mornarica, kaj vem?!) in očitno so imeli strelske vaje s topovi. Prav neprijetno nam je bilo.

Precej hitro in z obžalovanjem smo se odpeljali naprej, samo oplazili še eno vasico na hribu, Montemarcello in obmorski Viareggio in pristali v Lucci, kjer smo bili pred 6 leti na našem prvem potovanju z avtodomom v tujino in se nam je mestece usedlo v srce.

Med pohajkovanjem po uličicah sva s Tomažem sklenila, da je čas ugoden za tretji poskus obiska Firenz. Prva dva sta potekala v dežju in zdelo se nama je, da končno zasluživa sončen dan.

V Pistoi smo se ustavili samo toliko, da se je Tomaž v knjigarni/kavarni zaljubil v ginseng kavo in Luka kupil Playboy (ben, recimo, da zbira Playboye v jezikih dežel, ki jih obiščemo), zvečer pa smo že drnjohali na parkirišču pri firenškem stadionu.

Od tam je peške prijeten sprehod, pa si že v mestnem jedru, v simpatični, po italijansko kaotično živahni ulički. Ne vem ji imena, a naslednjič jo bom zagotovo znala spet poiskat. In ta “naslednjič” BO in bo prav kmalu!

Firence so nam namreč naklonile prelep pomladni dan! Z opisovanjem, kaj vse nas je navdušilo, bi samo pokvarila vtis, pa še vas bi dolgočasila, a ne?

Ko smo na števcu naštepali krepko čez 20 km hoje, smo se končno odpravili k zasluženemu počitku.

Domov smo se zadovoljni (in jaz lepo porejena) vrnili preko Ravenne in Comacchia, ki sta že skoraj obvezna za postanke na naših italijanskih potovanjih.

  • Share/Bookmark

Prvi Štanjel-Cerje(-Lokvica) trail

Komentiraj

Objavil/a mojchka 19.03.2017 ob 22:00 pod Kras, gremo v hribe, narava, prijateljske, tek

27 kilometrov (načrtovanih je bilo občutno manj!)

okoli  750 višincev

6 fejst ljudi

3 psi

topel dan

in obronki Krasa

od Štanjela preko Lukovca, Grižnika, Šumke, Ovčjaka, Lipnika, pa čez Železna vrata na Trstelj

tam kavica in štrudelj, mmmm

od Trstelja naprej pa je bilo že težje1, vzponom ni bilo konca;

Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki Vrh in končno Fajtji hrib, kmalu pa tudi Cerje in spust do avtomobila

ker, kot je rekla organizatorka Helena; “slovensko ime za trail je GOR-DOL”

KRASEN DAN NA KRASU


  1. ma, samo zato, ker je tam pisalo, da je do Cerja še 3 ure in pol! []
  • Share/Bookmark

Kaj vidiš, ko hitiš

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.03.2017 ob 18:50 pod Aktualno, gremo v hribe, narava

Med včerajšnjim samotnim sprehodom na moj ljubi Vitovski hrib nisem hitela.

Po predolgem času se nisem obremenjevala s časom (v to sem se morala prisiliti!).

Iskala sem stare, pozabljene poti, iskala sem novo življenjsko filozofijo (Koliko sem jih že zamenjala? Sem kakšno sploh že imela?).

Kar fajn sem zafilozofirala in verjetno tudi kak stavek izrekla naglas.

Da sta ga slišala psa, in ptice in veverice!

(Pa tudi zato, da bi splašila morebitne medvede in divje prašiče!)

Počakala sem najprej skoraj polno luno, nato še sončni zahod, občudovala lučke v dolini.

Moje telo mi že dolgo nekaj sporoča, jaz pa ga nisem slišala, poslušala.

Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah, namesto v pol ure?!

Je bolje pogledati sto stvari, ali videti, resnično videti, eno samo?

Se splača sekirati za stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Potem sem tudi vprašanjem zaprla pot.

Poslušala sem ptičke, ki čisto drugače žvrgolijo, ko se sonce skrije.

Opazovala mrak, ki je ovijal gozd.

Čisto malo tekla.

Ker je bilo lepo.

To je bil moj osmi marec.

Čeprav ni bil ravno osmega v mesecu!

  • Share/Bookmark

Oznanilo

Komentiraj

Objavil/a mojchka 8.03.2017 ob 18:03 pod foto Tomaž

Posluh, posluh!


Tomaž ima novo spletno stran.


Lepa je.


tomazlipicer.com


Obiščite jo kaj, no …

  • Share/Bookmark

dan za dnem

Komentiraj

Objavil/a mojchka 17.02.2017 ob 17:26 pod družinsko, gremo v hribe

Še smo živi, še smo zdravi1, obljubljali smo neke novosti in presenečenja, a zadeva se ne odvija po planih. Ko opazuješ delo ali izdelke drugih, se vse zdi tako enostavno, najenostavneje seveda kritizirati. Pri ugrizu v jabolko pa ugotoviš, da vsaka stvar terja energijo, poskuse, padce, vzpone, obup, zagon, veselje, razočaranje, vztrajanja, trmo …

Nič hudega, nam vsaj dolgčas ni.

Močno močno pogrešamo potovanja, kar si lajšamo s planinskimi podvigi med vikendi in prazniki.

Je lepo (in koristno), pomaga pa ne preveč!

Na srečo so počitnice pred vrati, bolezni izganjamo in novi kraji nas čakajo.

  1. no, ja … []
  • Share/Bookmark

#UčimoSeCeloŽivljenje

Komentiraj

Objavil/a mojchka 15.01.2017 ob 22:14 pod učenje

Ne mraz prejšnji konec tedna, niti sneg ta, mi nista preprečila, da bi se udeležila tečaja klasične oziroma švedske masaže v Ljubljani.

Naučila sem se veliko novega, pod budnimi Dunjinimi očmi osvajala tehnike masaže, spoznala kopico zanimivih ljudi, bila velikokrat zmasirana, sedaj pa bodo od mojih novo pridobljenih veščin imeli največ koristi moji domači (no, ne vsi; masaže psov se nismo učili).

Ugotovila/naučila sem še:

  • vožnja po snegu ni tak bavbav, kot se mi je zdelo do sedaj, seveda z ustrezno opremljenim avtom
  • s “tapravimi” prijateljicami nikoli ne zmanjka tem za klepet (Nataša1, hvala za gostoljubnost, lepo si poskrbela zame … celo “črne” banane si mi zrihtala!!!)
  • sendvič, ki je prenočil na minus 13 stopinjah, se od jutra do kosila na sobni temperaturi ne odtaja popolnoma
  • dva konca tedna brez pohodov in teka sta odločno preveč!
  1. Aljoša, hvala za celo sobo! []
  • Share/Bookmark

Na napakah se učimo?

Komentiraj

Objavil/a mojchka 25.11.2016 ob 16:10 pod tek

Zvečer

Mama, vzemi čokolado s sabo!

Ne skrbi, Luka, saj sem jo kupila. Ne bom pozabila!

Zjutraj

Mama, ne pozabi na čokolado.

(z naveličanim glasom) Ma, ne bom, daj!

Na štartu teka

Mama imaš čokoladico?

O, pi…šuka, no! Pozabila. Luka, lej, ko doma tečemo, nikoli ne ješ, tudi na teh 6ih kilometrih ne boš umrl od lakote. Prav?

Prav!

Na prvem kilometru

Lačen!

Na drugem kilometru

Ne morem več.

Na tretjem kilometru

Zdaj sem pa res lačen!

Okrepčevalnica na 4. kilometru

O, lej, Luka, piškoti, jej, jej!

Še enega pojej, lej, saj jih je ogromno!

Peti, šesti kilometer in še potem

Jooooj, me boli trebuh! Au, au, ne morem teči!

Jah, bolje bi bilo, če bi jedel čokolado!


  • Share/Bookmark

Listopad

Komentiraj

Objavil/a mojchka 18.11.2016 ob 21:16 pod Aktualno

Tudi novembra se najdejo barve, rože, veselje, svetloba, sreča …

Ves teden sem brezvoljno vračala iz službe, sanjala kavč, dobro knjigo in toplo plahtico, a vsak dan sem najprej morala s psoma ven. Družbo mi je delal Luka in ker je dokazano, da med aktivnostmi na prostem hitreje pomnimo, sva med hojo in metanjem žogic ponavljala poštevanko in naravoslovje. Dobro mu je šlo, zato se je moja brezvoljnost ponavadi poslovila.

Včeraj pa … včeraj sem se odločila, da me koleno ne boli več, se na hitro preoblekla v športno opravo in stekla po blatnih poteh “šempaske transverzale”. Hitrost ni bila ne vem kakšna, noga je škripala, a počutila sem se božansko.

Kar naenkrat pa sem zaslišala nek čuden, ponavljajoč se zvok. Ma, kje piska ta alarm?!

Kočno pa opazim, da polje preletava velikanska jata rac.

Neverjeten pogled!

Prvič sem doživela kaj takega!

Dobila sem pisateljski navdih, a kaj ko še vedno niso iznašli aparatka, ki bi beležil naše misli.

Ali pa so ga in stane preveč.

Kakorkoli.

Pojdite ven!

Narava vabi.

Narava zdravi.

Narava razvedri.

Narava probleme raztopi.

Tudi v mraku in na blatnih stezah!

Tudi v dežju.

Takrat še bolj!

Rabite le dobre škornje, dežnik pa pustite doma.




  • Share/Bookmark

Praha, CZ

Komentiraj

Objavil/a mojchka 14.11.2016 ob 21:36 pod družinsko, popotniška, z avtodomom

Točno po petih letih smo šli preverit glavno mesto Češke, če nam bo še všeč.

Posadka istoštevilčna, a drugače sestavljena; minus Tajda, plus pes.

Isti kamp, iste cene, ista receptorka.

Tramvaji modernejši, cene prevoza iste.

Praga dosti bolj nagnetena s turisti, a samotne kotičke se še najde.

Psi so v pivnicah še vedno dobrodošli, pivo boljše kot v spominu, veprove koleno večje in bolj mastno.

Plus simpatični Telč in sobotno opusteli Olomouc.

Pa še moja velika želja; Prachovske skaly.

Fotk je čez tisoč, a kaj, ko so na Tomaževi kartici.

Sicer pa sva na potovanju sprejela en sklep (no, ne le enega) in ko bo uresničen, bo tale blog dooosti lepši!

Boste vidli!

  • Share/Bookmark

Příští zastávka *

Komentiraj

Objavil/a mojchka 9.11.2016 ob 19:30 pod družinsko, popotniška, z avtodomom

* naslednja postaja

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »