Iz akvarija

prebliski

RAWRRRRRR

Komentiraj

Objavil/a mojchka 1.02.2016 ob 21:43 pod Aktualno, družinsko, kulinarično, ljubezen

Sem vam že povedala, kaj mora biti OBVEZNO v avtu ali v avtodomu, ko gremo na pot?

Nisem?

Pred davnimi časi je najin jugec porabil približno 10 l bencina in 1,5 litra radenske na 100 km, sedaj pa Tomaž vozi na pindin1 in čokoladni pogon.
Na pinde še lahko pozabim, a na temno čokolado nikakor!!!
Doslej Tomaž ni imel najljubše, a odkar je poskusil RAWR čokolado, se je to spremenilo.

Zakaj?

Z njegovimi besedami: pri RAWR 80% organski temni čokoladi se bolj čuti pravi čokoladni okus, medtem ko se pri drugih, “trgovinskih”, bolj čuti sladkor. Okus je zelo dober, naraven, ravno prav sladek.

Tajda si je prisvojila RAWR organsko kakavovo tablico z lucumo2, ker temne  ne mara preveč. In kaj pravi ona? “MMMMMM, ta čokolada je prava osvežitev po pekoče presladkih čokoladah, ki sem jih jedela do sedaj.”

Samo ena kritika je, za nas so te čokladice odločno odločno premajhne!

Tako majhnih sploh ne kupujemo.

Zato, RAWR, hitro večja pakiranja v prodajo!

  1. skrivnostna energijska hrana, katere identitete vam ne smem razkriti, sicer bodo svetovne zaloge hitro skopnele []
  2. Prvič slišite zanjo, kajne? Tudi mi smo! []
  • Share/Bookmark

Večer v Narodni galeriji

Komentiraj

Objavil/a mojchka 20.01.2016 ob 20:05 pod Ljubljana, kultura

Če dobiš vabilo za ekskluziven ogled obnovljene Narodne galerije in njenih največjih biserov, kaj storiš?

In če ti zraven obljubijo še Zvezdino tortico Luiza?

In ko vprašaš, če bo dovoljeno fotografiranje, ti rečejo, da je to zelo zaželjeno?

In če je bila tvoja novoletna (na začetku 2015!!!) zaobljuba, da boš obnovil in dopolnil poznavanje zgodovine?

Potem ne čakaš.

Rečeš JAAAA!

In ni nam bilo žal.
Po uvodnem pozdravu so nas razdelili v tri skupine1 in težko pričakovani ogled se je pričel.

Kar prehitro smo se sprehodili skozi dvorane s prelepimi slikami Ivane Kobilce, Jurija Šubica, Ivana Groharja, Jožefa Tominca, Marka Pernharta, Mateja Sternena, Riharda Jakopiča …

… in se nato pridružili skupini, ki si je pod vodstvom doktorja Ferdinanda Šerbelja ogledovala slovenske baročne umetnine.

To pa je bil dogodek, vam povem!

Že dolgo nisem srečala človeka, ki bi o nečem pripovedoval s tako strastjo in zanosom, poleg tega pa je bilo njegovo pripovedovanje zanimivo, napeto, privlačno.

Res vam zelo priporočam, da si galerijo ogledate pod vodstvom katerega od kustosov, jaz bom to vsekakor že kmalu naredila!

Kaj vse smo izvedeli!

Midva s Tomažem sva celo dobila razlago, od kod ime najinega domačega kraja!

Na koncu smo si ogledali še prenovljene prostore Narodnega doma in se ustavili ob štirih slikah Panorame s Šmarne gore Marka Pernharta.

Ljubitelji “Šmarke”, pojdite jih pogledat!

Aja, pa Robbov vodnjak, tudi o njem smo zvedeli dosti zanimivega, pa vam ne povem vsega, kar potrudite se malo. ;)

Seveda sem prišla tudi do res razkošno slastne tortice Luiza, o ja!

Ker pa smo se preveč časa zadržali pri umetninah, je tortic skoraj zmanjkalo in sem svojo morala deliti s Tomažem.

Ni mi bilo težko, ker VEM, da me bo kmalu peljal na še eno, samo mojo! ;)

Boštjan, kateremu se zahvaljujem za vabilo, nas je razveselil še z natisnjenimi fotkami, ki smo jih med obiskom delili na družabnih omrežjih.

Potem?

Potem pa je bilo treba že ven, na mraz :)

Narodna galerija, kmalu se spet vidimo!

  1. seveda smo se zagrebli za tisto, ki si bo ogledala realiste in impresioniste []
  • Share/Bookmark

Gole fotke

Komentiraj

Objavil/a mojchka 17.01.2016 ob 21:24 pod foto, hec

Odkar Tomažu poziram pri njegovih bizarnih in nenavadnih foto projektih, mnogo bolj cenim delo fotomodelk.
Khm!
Ampak!1
One so vsaj dobro plačane!
Ali pa so na končnem izdelku lepe, celo lepše kot v resnici!

Jaz pa …

Ko bi me vsaj želel fotografirati golo v zapeljivi pozi, dokler je koža še napeta, gube še plitve in …
Ma, koga farbam?!

:D

  1. Kako rada imam ta veznik! []
  • Share/Bookmark

On

Komentiraj

Objavil/a mojchka 15.01.2016 ob 20:12 pod ljubezen

Tole že od začetka novembra čaka, da stisnem gumb “Objavi”.
Kdaj, če ne danes; po 16ih letih, odkar sva rekla DA :)

Tudi Tomaž je tekel na LM. Polovičko. Odlično mu je šlo.
Kot pri vsem, česar se loti!

Zasluži pa si tudi mojo veliko zahvalo. Pri mojih odločitvah me vedno podpira in spodbuja.
Tudi če mu kdaj moji cilji niso blizu in jih ne razume.
Moje odločitve spoštuje in se pogosto zanje zavzame še bolj kot jaz.

Bolj si ne bi mogla biti različna.
A ravno v tem se ujemava.

Ujela sva se, srečna, v lastno past1, kajne, Tomaž?

Fotk ni. Izhlapele. :(

  1. Alojz Gradnik []
  • Share/Bookmark

Trebuh vzeli s sabo …

Komentiraj

Objavil/a mojchka 2.01.2016 ob 19:35 pod Avstrija, družinsko, kulinarično, kultura, popotniška, praznično, z avtodomom

… in ga napolnili s tipično avstrijsko :P hrano; sladkimi trdelniki, česnovimi langoši, starbaksovo kavo, falafli, humusom … in seveda saherco.

Ja, spet na Dunaj! (S kratkim skokom na sončno mariborsko Piramido.)

Po (pre)dolgem času se nam je na poti pridružila tudi Tajda. Prvi dan se je sicer zgražala, kakšno družino ima, potem pa se je sprijaznila s tem, da boljše pač ne bo dobila.1

Ker smo spet uspeli parkirati čisto v središču mesta, na varnem mestu, tik pred Hofburgom, smo lahko psa pustili v avtodomu in si končno vzeli čas za dunajske muzeje. Celo Luka se ni pritoževal nad urami preživetimi med slavnimi slikami.
Saj veste, kar nekaj aktov je obešenih okoli :)


Naschmarkt za mojo dušo …

Tudi do Pratra smo skočili, da sva se z Lukom malo zaletavala z avtomobilčki, pa seveda na ulico MariaHilfer, se ve, po kaj, pa glavno pokopališče sem šla pokazat Tomažu …

Lepo smo se imeli, a še vedno nismo videli vsega.
V moji beležki je zapisanih še nekaj želja; Belvedere, Schonbrunn, pa Gasometer, pa Dunajski gozd in Wachau … če govorim samo o Dunaju in okolici. Potem so zapisana še avstrijska jezera, pa kakšna gora, ali vsaj hribček bi se spodobil ….
V 2016 bomo imeli kar nekaj podaljšanih vikendov, ne?

  1. No, vsaj dokler se ne bo poročila v prefinjeno, visoko intelektualno, staro angleško plemiško družino! []
  • Share/Bookmark

Brvinci

Komentiraj

Objavil/a mojchka 21.11.2015 ob 09:09 pod Tek, jamrarije

Veliko se dogaja, a skoraj vse se vrti okrog brvincev, mravljincev in mravelj, ki se sprehajajo po mojih nogah in delajo “kažin”!
Nenehno prisluškujem njihovim korakom in primerjam njihovo hitrost s tisto pred enim dnevom.
So se upehali?
So dobili nov zagon?
So se naveličali in me zapuščajo?
So poklicali prijatelje na pomoč?
Se selijo v roko?
Zakaj so prišli?
Kaj jih je privabilo?
Zakaj jih laser ni pregnal?
Bom še kdaj tekla?

BOM!

  • Share/Bookmark

42 za 42

Komentiraj

Objavil/a mojchka 28.10.2015 ob 13:58 pod Ljubljana, Tek, prijateljske, z avtodomom

Uspelo mi je!
Juhuhu!
Pretekla sem maratonsko razdaljo!

Veliko imam za povedati, pa ne vem, kje in kdaj naj začnem.
Zjutraj v avtodomu, ko me je pritisnilo prvič?
Čudno mirna sem bila, a prebava je imela svoje življenje.
Noč sem trdno prespala in za razliko od celega minulega tedna me ni bolelo nič1.
Brez tradicionalnega zajtrka2 seveda ni šlo, časa sem imela dovolj, saj sem tokrat3 čisto vse pripravila že prejšnji večer.
Vseeno se mi je mudilo v center, nestrpna sem bila, pa še član Klape s hrama je tekel na 10km in želela sem ga pričakati v cilju. Je obljubil, da bo tekel počasi, tako da bom imela dovolj časa za prihod.
Seveda obljube ni držal.
TomažČ, drink dolguješ4!!!

Kar hitro smo se vsi zbrali; tekači in naši navijači.

Zeblo nas je, iskali smo veceje s čim krajšo vrsto, spili kavo, nekaj malega pojedli, še zadnjič porihtali opremo, naredili obvezen sebek in že je bilo treba na štart.
Prebijanje skozi gnečo nas je znerviralo, uf, daleč je bil peti štartni boks!
Po poti izgubimo Heleno in Jožico, Tomaž bi najraje že štartal, zato se ustavi kar v tretjem boksu.
Hiter poljubček in že ga ne vidim več.
Napetost se stopnjuje, zadnji skok v “dixija”5 in z Natašo sva končno v svoji štartni coni.
V bližini zagledam znan obraz in takoj skočim k igralcu Segeju Ferrariju. Saj se ne poznava, a sva oba Komenca in se spodobi pozdravit :)
Letnik 1933, pa se je razmigaval kot kakšna 20-letna baletka!6
Hitro smo se zaklepetali; o teku, o opremi, prehrani, pričakovanih časih itd.

Potem pa, KONČNO, gremo gremo gremoooo!
Ma, je trajalo celo večnost, da smo prišli do štartne črte.

The Stroj so takrat ravno zajemali sapo, škoda, pogrešala sem njihovo grmenje!
Noga pred nogo, klepet … sploh ne vem, kdaj sva prišli… hm, kam? Kje sva se ločili, Nataša?

Držala sem konstantno hitrost7, dohitela Minione, jih malo oblajala, pa potem še Sašo z Lisso8, prijeten klepet me je kar ponesel do 18. kilometra, kjer sta imela naša UltraEnerge Katja in Andrej s svojimi prijatelji fenomenalno okrepčevalnico.
VestriPullum9 bend je ob mojem prihodu ravno počival, ma Katjo sem uspela objeti in ji čestitati za 5:20:44 na 50km Sparkassen Lauf – 1070hm v Schwabisch Albu. Odšibala, se z busom pripeljala domov in prišla navijat za nas! Imamo kakšno boljšo besedo kot “carica”???
Kocka sladkorja, požirek vode in že sem hitela naprej. Bala sem se, da ne bom ulovila limita na 20. kilometru, ko vse tekače usmerijo v cilj, tudi tiste, ki bi želeli preteči maraton, pa so prepočasni. Glede tega se nisem dobro informirala in me je kar malo skrbelo.

Brez potrebe, nisem bila tako počasna.
Ne še! :)

Kar naenkrat so bile ceste prazne, par tekačev pred mano, koraki enega za mano in to je vse.
Na srečo je bilo tudi tu precej navijačev s pozitivno energijo. Starejši gospod je celo pohvalill moj nasmeh, da je prav manekenski. Pa ravno mimo paradontološke ambulante, kjer so me opozorili, da bom kmalu brez zob, sem tekla! :D

S sotekači izmenjamo kakšno besedo, spodbudo. Pomaga!

Po botaničnem vrtu pa se je začelo. Vzela sem prvi gel, v levi nogi je zategovalo, kilometri so se vleeeeekliiii.
Nekje so v rešilec nalagali obnemoglega tekača, sonce je izmenično slepilo in se skrivalo, da me je zazeblo.
Spomnila sem se na Tomaževo hecanje, kako bom v cilj prišla, ko se bo že temnilo, ker smo premaknili urine kazalce.
Pa mi ni bilo do smeha!
Še neki krči so se začeli najavljati! A sem jih uspešno “pretekla”.

Začela sem si postavljati majhne ciljčke;
* najprej: 100m pred oskrbno postajo bom hodila, potem pa spet 5 km tek
* potem: tekla bom do kilometrske oznake, potem bom 100m hodila
* še bolj potem: tekla bom do tistega ovinka tam, potem malo hoje
* pa: dej, dej, dej, v cilju dobiš tisto lepo majčko “za mano je 42 km na LM”
* pa: o, lej zidek, grem malo pretegnit noge!10
* pa: ne moreš zdaj odnehati, ne smeš, za to si se dosti časa pripravljala, sanjala; Tajda in Luka te čakata v cilju, zaupata in verjameta, da boš zmogla!
* pa: ne delaj trpeče face! Mami in Jankotu si rekla, naj gledata neposredni prenos. Če te bosta videla vso namrščeno, ju bo skrbelo!
* pa: Vrzi ven to bolečino, stokaj na glas, saj veš, da ti pomaga! In sem stokala na glas!
Bolečine so bile zagotovo manjše, kot bi bilo obžalovanje, če se na maraton ne bi odpravila.

Ja, dosti razgovorov s sabo je bilo, dosti!
Nekaj časa je bilo res GROZNO grozno! Saj se ne spomnim več tistih občutkov, še dobro, a vem, da so bili težki.
Če je tisto bil famozni tekaški zid, sem ga nekako preplezala, sem ga! :)

Končno sem prikrevsala do 37. km, kjer sem Tomažu poslala SMS: “AAAAAAAAA, še 5 počasnih, aaaaaa!”
Potem je šlo lažje (hahaha!).
Izmenjavali smo se z enimi in istimi ljudmi, se malo šalili (“Zdaj lahko malo hodimo, v cilju bo župan, tam bomo tekli!”), se spodbujali …
Potem pa kar naenkrat gasilci za Bežigradom… fejst fantje, cel kup jih je bilo in vse so veselo spodbujali… pa velikanska skupina hrvaških ali srbskih tekačev tam nekje pri Rogu, ne vem, ki so vsakogar pričakali s huronskim kričanjem …
Pokonci me je držala tudi misel, da me Vitezi/Minioni še vedno niso prehiteli, ne bom zadnja :)
(Saj mogoče, da so me… ne vem več!)

Potem pa zadnji kilometer, ko najprej zaslišim Andreja, pa Natašo, Katjo, Tajdo in Anabelo, pa Heleno z Jožico, pa transparent nad Miklošičevo ulico “Črna maša”, pa spet Tajdo s puncami

in potem samo še tisti ovinek v cilj in Tomaž in Luka in cmok v grlu…



Medalja!
Težko pričakovana majčka!

Voda!
In potem spet Helena in Jožica.
Solze! Hlipanje!
Tomažev in Lukov objem.

Pa Dea in Ace me skoraj podreta na tla!
Bolečin ni več.
Samo še veselje, sreča, ponos!
Pa Tajdin objem.
Nataša mi že ponuja natisnjeno spominsko priznanje.

Na vse misli, ta naša Nataša!

S svojim skrivnostnim sistemom mi je celo napovedala končni čas:

Čarovnica!
Toliko bi bilo, če ne bi klepetala s Katjo na Energe okrepčevalnici! :)
Tako pa je 4:46!
Juhe v cilju je zmanjkalo, a tisti, ki smo tekli za Vzajemninega “Varuha zdravja” dobimo okusno enoločnico.
Jaz bi torticoooo!
Torticooooo!

Slaščičarne pa so že zaprte :(
Nič, pa se odpravimo v (avto)domek.
In med potjo tekmujmo, koga bolj bolijo noge :)
Tajda me še pokritizira, da koliko groznega časa sem rabila tam od Tromostovja do Name :)11
Potem smo kar malo tiho.
Le Luka ne utihne. Toliko se mu je zgodilo, ko me ni bilo! ;)
Saj me res dolgo ni bilo! ;)

  1. ne hruškasta mišica, kar poguglajte, ne kolki, ne stegenska mišica, stopala niso bila mravljinčasta, nič []
  2. moja palačinka iz semen, banane in jaja, pa konkretna doza črne kave []
  3. verjetno prvič v svoji že kar dolgi tekaški “karieri” []
  4. ali pa kepico sladoleda []
  5. na srečo tukaj ni bilo vrste []
  6. Spomnim se ga, kako je pred dolgimi leti tekal iz Nove Gorice v Komen in, seveda, za vse je bil čudak! ;) []
  7. hehehe, hitrost! []
  8. psička []
  9. pejte na njihov FB pogledat filmček, kjer z njimi prepeva neki tekač, fenomenalno! []
  10. z rokami dvignem nogo na zidek, pa začutim en grozen krč; o ne, nič se ne bomo raztegovali. Če bi res naredila samo eno raztezno vajo, bi kar tam ostala, raztegnjena na veke, ali pa skrčena, kaj vem :) []
  11. Čez čas zvem od Katje: “Veš kako smo tekli od Tromostovja po Čopovi do Name. Kot da nas ti lahko prehitiš, čeprav moraš še 1 km naokrog. Še najstnici sta tekli brez besed. To bi morale videt učiteljice za telovadbo.” []
  • Share/Bookmark

Mrzlica

Komentiraj

Objavil/a mojchka 20.10.2015 ob 15:54 pod Slovenija, Tek, jamrarije, kar tako nametano, popotniška, prijateljske, z avtodomom

Daje me potovalna mrzlica.
Prijatelju, ki gre za družino na pot po Italiji, sem pripravljala avtodomarske informacije in se med tem slinila po fotkah naših potepanj po tej lepi državi.
Šla bi v …
Šla bi …
Ma, kamorkoli.
Mi se imamo povsod lepo.
Zato bi šla …

Še prej pa bo treba malo po Sloveniji.
Če ne drugam, v nedeljo odteči 42 kilometrov in drobiž metrov v Ljubljano.
Nestrpna sem že!
In, kot vedno pred takimi dogodki, me VSE boli!
V tem trenutku se mi ne ljubi niti prevoziti 42 km, kaj šele preteči ;)
Ma, v nedeljo bo vse OK.
Noge in glava so pripravljene, vreme bo romantično1, družba bo odlična, kaj hočeš več, Mojca?!

Da pa ne bo tole razpredanje zgledalo kot pritoževanje, da nikamor ne gremo: pred kratkim smo se imeli zelo zelo zelo lepo v2 kampu Jelinc ob3 Soči.
Prijatelji, s katerimi se nismo že dologo videli, prekrasna narava, domač sir in postrvi, pečene na odprtem ognju, torta, srečni psi, veseli otroci … vsega je bilo.
Hvala za gostoljubje, Ana!

  1. so rekli []
  2. sicer za letos že zaprtem []
  3. in v []
  • Share/Bookmark

Caorle

Komentiraj

Objavil/a mojchka 1.10.2015 ob 15:10 pod Italija, družinsko, popotniška, z avtodomom

Lep jesenski konec tedna.

Fotke so take, kot so, ker če bi čakala uradnega fotografa ……..

Avtodom smo parkirali tukaj .

  • Share/Bookmark

Ljubno – Logarska dolina = 27km

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.09.2015 ob 14:46 pod Tek, prijateljske

Nataša me je že dolgo nagovarjala k udeležbi na eni od krajših razdalj na maratonu v Logarski dolini, a vsakič sem uspela najti dober izgovor, najboljši pa je ta, da ima v začetku septembra Luka rojstni dan, zaenkrat pa dajem njemu še malenkost prednosti pred tekom . ;)

Letos pa sem že v juliju vse splanirala in premislila, tako da o “Logarski” ni bilo več debate. To bo imeniten preizkus pripravljenosti pred maratonom v Ljubljani.

Potem ko tri dopustniške tedne nisem pretekla niti kilometra, sem bila avgusta zelo pridna.  Luka in Tomaž sta preživljala razigrane urice na goriškem bazenu, sama pa sem s psoma raziskovala nove tekaške poti v okolici.

Imela sem srečo.

Ko sem se zasitila klancev, da sem po namigu ”mimotekoče” gospe našla ravno traso, ki na približno vsake tri kilometre prečka potoček ali zavije k reki, tako da sta se Dea in Ace lahko ohladila in napila, jaz pa ulovila sapo. Nad traso sem bila tako navdušena, da sem tja popeljala tudi Heleno in Tomaža, pa še koga bom, tudi za Luka na kolesu je to imenitna pot.

Pred planiranim daljšim tekom so bili pri nas močni nalivi, na dan D pa se je zjasnilo in spet sem tekla v vročini. A dobila sem dodaten izziv; narasli hudourniki so se zlivali čez pot, prečkala sem jih lahko le tako, da sem se povzpela na železniški nasip. Na začetku mi je bilo to plezanje zanimiva popestritev, po dvajsetih kilometrih pa je bil to že pravi alpinistični podvig :)

No, da skrajšamo; za 27km sem bila pripravljena, na deževno vremensko napoved pa ne. Kaj obleči? Kaj obuti? Naj nosim očala ali leče?

S petka na soboto sem prespala pri Nataši, s sabo privlekla skoraj vse tekaške cunje in rezervna oblačila za po teku, si že doma pripravila svojo obvezno “palačinko”1 in se veselila, kako bom lahko pred spanjem v miru brala. Pajade! Dva odstavka in že mi je knjiga padla na obraz. :D

Sredi noči me je zbudil strašen naliv in spomnila sem se na ultraKatjo, ki naj bi čez nekaj uric štartala na 75 km progo. Poslala sem ji nekaj toplih in suhih misli in sem obrnila v topli posteljici …

Pot do Ljubnega je minila v prijetnem klepetu, tam oddaja nahrbtnika s suhimi oblačili na vojaški kamion, pa spet dilema, kaj obleči, kaj sleči (Saša, hvala, da mi od takrat pa še do danes čuvaš majčko, katero sem se odločila sleči), kavica, obisk toaletnih prostorov in že smo ploskali ultrašem in maratoncem, ki so švigali mimo.

O, lej jo, ultraKatja, dobro jo reže! Zgledalo je, da jo je najino navijanje razveselilo :) Kot je obljubila, naju je že pred štartom prehitela! Divjakinja!!!

Pok in že smo se tudi 27kilometraši pognali na pot.

No, pognali!

Pač, vsak v svojem ritmu.

Z Natašo sva začeli počasi. Zelo mi je prijalo teči v družbi, sploh ker nama kar ni zmanjkalo tem za klepet. Kmalu naju je spet ulovila ultraKatja z Andrejem, tokrat slabše volje, najino zafrkavanje ni naletelo na dober odziv ;) , tiktak naju je pustila za sabo.

TriAndrej nama je še prijazno ponudil, da ga pokličeva, če bova kaj potrebovali, potem pa se je zapodil za svojo ženkico.

Prvih 17 kilometrov mi je res minilo hitro, potem pa sem se odločila, da malo pospešim. Nataši sem se izgovorila, da “me tišči lulat, pa se v tem dežku raje ne bi slačila, bom raje pohitela na cilj” :)

Saj sem hitela, a dež in veter so se zarotili proti meni, proti vsem. Na začetku sem se še izogibala lužam, potem pa sem kar zakoračila v največje, zraven kričala na ves glas (itak je kričanje udušil dež), kmalu pa se še smejala sama sebi. Potem ko sem se ločila od Nataše, sem si izbrala tekača, ki ga bom “lovila”, a s preveliko lahkoto sem ga prehitela. In tako naslednjega in še naslednjega, tudi enega, ki mi je bil že od daleč znan, Boštjana. Seveda sem vsakega po svoji navadi ogovorila, saj ne vem več, kaj sem nakladala. Vedno mi je zanimivo, kako se ljudje odzovejo na mojo “vsiljivost”.

No, ultrašice2, ki sem jih prehitevala tik pred ciljem, so bile vse vesele moje klepetavosti :)

Čof čof čof še par velikih luž in že sem bila v cilju; najprej sem veselo ugledala velike kozarce vročega čaja in pohitela k njim, tako da sem se skoraj izmuznila delilcem medalj :)

Sledilo je neponovljivo luščenje iz mokrih tekaških oblačil in tlačenje v ozke, a tople kavbojke na sekancih v neki hali. Takih povezovalnih doživetij, ko vsem kažeš svojo belo, premočeno rit, na “velikih” tekih ni!  :)

Kmalu piskne Natašin SMS, naj pridem v ultraEnerge avtodom na analizo in toploto. Objemi, čestitke (Katja je prevzela družinski rekord), uživanje na toplem, ahhhh, paše!

Kljub dežju in mrazu je bilo ta dan vse prijetno, okusen pasulj v vlažnem vojaškem šotoru, pijačka v gostilni, vesela ugotovitev, da je Nataša v svoji kategoriji zasedla tretje mesto, podelitev nagrad najboljšim – ultraKatja je itak redna obiskovalka stopničk; prva v kategoriji in četrta absolutno ((Še vedno nimam odgovora na vprašanje, zakaj so podelili nagrade šestim najboljšim moškim, ženskam pa samo trem!)) , dremava vožnja v toplem avtodomu do Ljubnega in nato še z Natašo do Ljubljane.

Potem je nastopila volčja lakota3, ki se do danes še ni nehala. Pohrustam čisto vse, kar mi pride na pot.
Tako kot jejo

    zadovoljni

ljudje :)

Skupinska fotka: triAndrej

  1. banana, jajce, laneno, sončnična in bučna semena []
  2. drage dame, vse moje spoštovanje! []
  3. od Ljubljane do doma sem zmazala višnjev žepek in skoraj cel hlebček z orehi []
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »