Iz akvarija

prebliski

Tečem jaz, tečeš ti, tečemo mi vsi

Komentiraj

Objavil/a mojchka 19.05.2016 ob 20:45 pod Tek

Luka se razvija v pravega športnika.

Tale medalja je za tretje mesto v teku na 1000 metrov.

Ponosni!

Pssst, tudi Tajda v tekaškem svetu obeta, enkrat letno tek barv je dober začetek, ne? ;)


  • Share/Bookmark

T25 +

Komentiraj

Objavil/a mojchka 17.05.2016 ob 23:32 pod Na planincah, Tek, foto Tomaž, ljubezen, narava

Minuli vikend je potekal Gorski ultramaraton Vipavska dolina in s prijateljicami smo ga z velikim veseljem pričakovale. Vse, razen utraKatje, ki se je podala na najdaljšo, 1101 kilometrsko pot, smo bile prijavljene na “cici” razdaljo; 25 kilometrov in približno 1400 višinskih metrov.

Pridno smo se pripravljale in tako kot nekatere ženske uživajo v nakupovanju cunjic, šmink in lakov za nohte, smo me navdušeno nabavljale raznorazno “nujno potrebno” trail opremo.

Bolezen pa ne počiva2 in tako se je naša ekipa razpolovila. Jožica in Helena sta udeležbo s težkim srcem odpovedali.

Končno je napočila sobota, zaradi katere smo minuli teden večkrat dnevno preverjali, ali se je mokra vremenska napoved kaj spremenila.

Pa se prav dosti ni!

Ben, trenirale smo, izkušena ultrašica Energe Katja nam je nasula kup nasvetov, iz sladkorja nismo, torej PEJMO!

Z Natašo sva na parking prispeli istočasno; ob uri, ko so štartali na T503 in ko so T1004 imeli za sabo že približno 20 kilometrov.

Malo strateškega dogovarjanja5, kavica, pozdravi z znanimi in doslej samo virtualno znanimi prijatelji in že smo se zapodili na blatno pot.

Par dni pred tekom sem si najbolj razbijala glavo, ali naj s sabo nesem pohodne palice ali ne, sploh ker z njimi nisem hodila že ohoho let in nisem bila prepričana, ali mi bodo pomagale, ali me samo ovirale.6 Pa se je na prvem kilometru izkazalo, da bi bodo prišle še kako prav. Ko smo zagrizli v drseč blatni klanec, si se za napredovanje lahko oprijemal le bližnjih dreves ali svojih palic…

Z Natašo sva štartali skupaj, a se že tako dolgo poznava, da veva, kako prav je, da vsaka teče v svojem ritmu. Se bova že v cilju počakali!

O poti niti ne znam povedati dosti, vreme je bilo zame idealno, kmalu sem se slekla do kratke majice in v njej vztrajala do konca, le kapa s šiltom je pogosto romala v stranski žep nahrbtnika pa nazaj na glavo pa nazaj v žep, odvisno od gostote dežka. Zdaj se mi zdi, da sem bila tiktak na vrhu Nanosa; edino, kar je bilo slabega na poti, je bil košček čokolade, ki sem ga pojedla. O, kakšen bugivugi je povzročil v trebuhu! Moje paleo energijske ploščice pa so bile v težko dosegljivem žepu na hrbtu. A nahrbtnika ne maram snemati, sploh ko je majčka pod njim mokra. Sicer pa so bile okrepčevalnice tako dobro založene, da svojih priboljškov nisem potrebovala. Malo paradižnika in soli, kozarec Magnezije proti krčem in jupiiiii, spust z Nanosa. Pa nisem dolgo vriskala. Ko se je pot spet vzpela, so me v levo nogo zagrabili tako hudi krči, da sem skoraj jokala. Iz izkušenj vem, da moram ob krčih nadaljevati s hojo/tekom in tako je bilo tudi v soboto. Premagala sem jih :)

Nekje na tem delu poti smo se začele izmenjevati še z dvema dekletoma. Vsakič smo kakšno rekle, se pohecale, bodrile in si krajšale čas.

Helena, ki bi sicer morala teči z nami, je bila na UTVV gorska reševalka in povedala mi je, kje na progi bo. V glavi sem si ustvarila neko svojo sliko in potem celo pot tuhala, kje pri oštji je tista kapelica 2 km proč od Abrama, kjer naj bi bila najprej!!!! Mislila sem, da je to kje na začetku proge! Ker je pri nobeni “kapelici”7 ni bilo, sem mislila, da bo pač pri Abramu in sem  eni od teh dveh “sotekačic”, Aniti (mislim, da je bila domačinka), rekla: “Zdaj pa moram hitro teči, ker pri Abramu me čaka prijateljica!” Pa je niti tam ni bilo! Anitini svojci pa! :) In sem pojedla eno (al dve?) odlično kroglico z rožičevo moko  in pičila naprej in se spomnila… ma, ja, saj res, to je tam dol, tam, kjer smo se zadnjič vpisale v knjigo (al se nismo?)! In sem hitela hitela in mislim, da je bilo več kot 2 km, tista pot skozi gozd se vleče ko sto mater!!!!! Pa še tiste kontaktne leče, s katerimi ne vidim skoraj nič več! In sem tuhtala, kakšne barve vetrovko bo imela .. ker sem za kar nekaj ljudi od daleč mislila/upala, da so ona! In potem, končno!!! Končno! Res sem bila srečna! Zdaj še bolj vem, kako pomaga, če te kdo ob progi počaka, te spodbuja itd. Sploh, če je to ljuba oseba! Močno sva se objeli, pozdravila sem še njenega Martina, prav tako gorskega reševalca, izmenjala nekaj besed, Helena mi je še svetovala, naj pazim po skalah in ker sem se bala krčev8, sem hitro nadaljevala naprej.

Mojca, s katero sva si sedaj delali družbo in se izmenično prehitevali, me je na odcepu, kjer sem zgrešila pot, hitro opomnila, naj se vrnem. Ne, saj ni bilo slabo označeno, le jaz sem imela v glavi neko idejo, da je leva pot prava :|

Kar naenkrat pa izza ovinka najlepši razgled dneva, kar zavriskala sem in takoj izvlekla svojega najboljšega prijatelja, mobi ;)

foto: Mojca Raner

Klik klik, obvezni selfi9 in že je sledil spust, ki smo se ga tako bale.

Pa v resnici ni bilo hudega. Nekje na sredi poti sem se spomnila na obljubo Tomažu, da ga 5 km pred koncem pokličem/sms-nem, tako da bo pripravljen na moj prihod. Pa sem se na to spomila šele 1 km pred ciljem. Pokličem, on pa: “Pojdi počasneje, mi se šele vozimo!” Japajade!

A uspelo nam je, vsem. Z ene strani sem pritekla v cilj jaz, z druge pa Tomaž s fotoaparatom. Pa seveda Luka in Dea in Ace!

Kako sem jih bila vesela!

Ne vem pa, če se jih je tudi Mojca razveselila, psa sta se tudi njej motala med nogami. A ju ne smem karati preveč, po njuni zaslugi je ugotovila, da se “poznava” z Instagrama10.

Sonce je v tem času začelo kar veselo greti, na 4,5urni poti sem očitno premalo pila, zato sem kmalu iskala senco in z veliko slastjo spila hladno pivo!

Na tem mestu se moram še enkrat opravičiti Luku in Tomažu, mislim, da sem ju kar zanemarjala, a toliko tekačev sem morala pozdraviti! Ana, legendarna ZZtopka, Boštjan, sovaščan11 Rajko …

Kmalu je v cilj pribrzela še Nataša, dosegla je svoj zadan cilj, njen nasmejan obraz ni skrival zadovoljstva.

(Ej, tale moj osnovnošolski spis pa se kar vleče, ne? Nismo pa še niti na polovici dneva! No, tako se zmenimo; še par stavkov, za tisti plus iz naslova pa bom napisala novo objavo, prav?)

Ravno ko sem se basala s pašto in pohanim mesom, se nam je zazdelo, da v cilj teče znana postava in barva12. Ja, po 50-ih kilmetrih se je v cilj prismejal še ultraKatjin mož triAndrej.

Ta dan sva bili z Natašo še posebej navihani in nastala je tale “tur de Vipava” fotka.

O drugih najinih vragolijah tega dne pa naslednjič …


Vse fotke: če ni navedeno drugače, FB UTVV in Tomaž Lipicer

  1. ali nekaj takega []
  2. mogoče zato, ker človek premalo počiva?! []
  3. tek/trail na 50km []
  4. tek/trail na 100km []
  5. ma, ne glede teka, ne! []
  6. No, tudi z nahrbtnikom sem se precej ukvarjala, pošteno me je namučil! []
  7. prva nad Turo, pa Hieronim… []
  8. Sine, izađi, u moru ima grčeva! []
  9. kljub treningu še vedno ne znam delat selfijev, ne, Tajda? []
  10. pa zadnjič me je na tak način v Tivoliju spoznala tudi “Blueeyedlilla” []
  11. Kwmnc, seveda []
  12. Modra, seveda! Kot Modri Drikač! []
  • Share/Bookmark

Lakotniki

Komentiraj

Objavil/a mojchka 16.05.2016 ob 23:12 pod foto Tomaž

Če je hrana blizu, ne potrebujem povodca!

  • Share/Bookmark

Leteče nepotice

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.05.2016 ob 22:42 pod Ljubljana, Tek, prijateljske

Trojka Rajši tečemo, kot potico pečemo na teku trojk 2016.


Kar se spomnim od teka, je, da smo štartale prav zadaj in potem ves čas počasi prehitevale.
Pa klepetale.1
In UŽIVALE!

Analiza dogajanja z Energe Katjo2 je čudovito zaokrožila prijetno preživeto dopoldne.

Fotke iz cilja so povsem meglene. Krive smo, seveda, me; prehitro smo pritekle v cilj in Tomaž je bil nepripravljen.

;)

Ej, za 4 minute smo izboljšale lanski čas!

Kam to pelje, oštja?!

Kmalu nas bodo zaradi previsoke hitrosti oglobili!


  1. Ma, same resne debate, lepo prosim! []
  2. ali po domače povedano;  kofetkanje na sonču []
  • Share/Bookmark

Trentino in tam okoli

Komentiraj

Objavil/a mojchka 4.05.2016 ob 21:53 pod Italija, z avtodomom

Bassano del Grappa – Marostica – Trento – Arco – Riva del Garda – Sirmione – Verona – Soave

Danes sem prebrala zanimivo misel v romanu Pot v Trento Kajetana Koviča: “Več kot dve desetletji sta minili, odkar sem po nekaj dnevih hlastnega beganja po flamskih muzejih, cerkvah in gradovih obstal v Bruslju pod prižnico v cerkvi svete Gudule in se vprašal, kaj počnem v tem tujem prostoru in kaj imam od tega besnega kopičenja vtisov. Ali me žene k ogledovanju znamenitih fasad, palač, kapel, soban, slik, oltarjev in kupol notranji gon po lepem ali le zunanje vnema, zamudniški kompleks mladeniča, ki ga v togih političnih časih predolgo niso spustili čez mejo?”

Ravno politike ne bi vpletala, a včasih se tudi sama podobno sprašujem, zakaj si je treba besno ogledovati čisto vse znamenitosti nekega mesta.

Za Tomaža vem, da ga bolj fascinirajo ljudje.

Pa saj mene tudi.

A me je nekako sram, da bi jih direktno in odkrito opazovala. Včasih mi je prav nerodno, ko se pozimi sprehajamo po kakšni bolj ali manj opusteli vasici in vdiramo v vsakdanjik domačinov. Resnici na ljubo, neprijetne izkušnje še nismo imeli, ljudje so prijazni, radi poklepetajo, celo povabijo k sebi. A tisti moj občutek sramu kar vztraja.

Po mestih me poleg živahnega dogajanja žene še radovednost, kaj je za naslednjim vogalom, pa za naslednjim in kaj se skriva v tisti uličici tam zadaj.

Oh, pa SEVEDA hrana, hrana! Pa ne v restavracijah! Tista, zdrava in pristna ;) – poulična in iz malih pekarn, slaščičarn, delikates …

In tako se za vsako popotovanje slabše pripravim.

Pri odločitvi, kam odvandrati, največjo vlogo igra vreme, nato pa “prijaznost” do avtodomov in psov. Najmanj, kar moram preštudirati, je, kje bomo lahko mirno parkirali naš avto-domek. Zadnje čase pa gre tudi brez tega, nabavili smo si odlične aplikacije za avtodomarje in z njimi se lahko sproti odločamo, kam naprej.

Lepi kraji pa so povsod.

Tokrat smo raziskovali zgoraj naštete.

Sreča nas je spremljala povsod; nad vse navdušili so nas Bassano del Grappa, Trento in severni del Gardskega jezera, v ostale kraje pa smo se zaljubili že prej.

Iz Riva del Garda smo se povzpeli tudi na Monte Brione in se spet prepričali, da nam enourni in še daljši vzpon ne povzroča prav nobenih težav. Zreli smo že za daljše pohode, zato se res moramo kmalu vrniti v Arco ali Rivo in osvojiti katerega od višjih vrhov.

Še prej pa naš ljubi Krn, kajne Tomaž?

Aja, info za “kamperiste”:

* Bassano del Grappa; mešano parkirišče, zastonj (v soboto zvečer predej hrupno, zato se lahko premaknete tudi na katero od parkirnih mest blizu), čisto zraven centra

* Marostica, mešano parkirišče z delom, namenjenim avtodomom, zastonj, tik ob obzidju: N45.743997, E11.652539

* Trento, PZA na P+R, 5€/dan, izpust, voda… malo dalji sprehod odmaknjen od centra mesta: N46.07616, E11.10996

* Trento; 2 zastonj parkirni mesti (max 48 ur), blizu centra, ob prometni cesti: N46.068225, E11.114970

* Arco, mešano parkirišče z delom, namenjenim avtodomom, 1,5€/uro (prve 4 ure, nato 1€/na uro, 10€ na dan): N45.92196, E10.88993

* Riva del Garda, pakirišče za avtodome, 0,5€/uro, izpust, voda, WC, tuši: N45.87962, E10.85886

* Sirmione, parkirišče pred pizzerijo, brez prepovedi za avtodome, zastonj, 2km hoje od centra: N45.47260, E10.60603

* Verona, navadno parkirišče, brez prepovedi, zastonj, 1km hoje do arene: N45.436695, E10.977823

* Soave, parkirišče za avtodome, 5€/dan, izpust, voda, elektrika, free wifi: N45.42340, E11.24468

  • Share/Bookmark

Traven

Komentiraj

Objavil/a mojchka 20.04.2016 ob 20:18 pod Aktualno

Letošnja pomlad je čudovita.
Kaj ni vsaka pomlad taka?
Vsak letni čas?
Če se le imamo radi.
In se spoštujemo in smo prijazni.

In gremo v naravo.
Poslušamo ptice in včasih splašimo kakšnega zajca ali srnico1.
Nabiramo šparglje.
Pa udarimo kakšen bolj resen planinski pohod.
Na deževen dan gremo v gozd in poslušamo, vohamo, opazujemo …

Gremo pa lahko tudi v gledališče.
In smo ponosni na naraščaj.
Ne vem, če imam še prepoved objavljanja njenih fotografij, zato kliknite na tale link in poiščite našo najljubšo igralko!

Počnite, kar vas veseli, naj vas ne preveč skrbi za prihodnost IN

ne jemljite se preveč resno!

  1. divjih prašičev in medvedov raje ne srečamo []
  • Share/Bookmark

skoraj 8 let

Komentiraj

Objavil/a mojchka 10.04.2016 ob 23:04 pod Aktualno

Ko bom jutri stopila v pisarno, bo vse drugače.
Še jutranja kava ne bo več enako dišala.
Maja, na novi poti ti želim vse lepo in vesela sem zate, a
POGREŠALA TE BOM!
Nočem, da bi tole zvenelo patetično, a kako naj drugače povem?
Povem, koliko so mi pomenili najini pogovori, tvoja podpora, koliko mojih jamrarij in bentenj si morala poslušati, pa kolikokrat sem te prestrašila z glasnim petjem ali žvižganjem1, pa kako sem tudi zaradi tebe postala tekačica in oboževalka narave … in nenazadnje, koliko si mi pomagala pri delu!
Popolnoma različni sva si, a ravno zaradi tega sva bili dobra ekipa!

Verjamem, da bova ostali prijateljici.
Vem, da bova ostali prijateljici!
Še vedno si dolgujeva kakšen planinski izlet.
Pa kakšen klepe-tek!

  1. kdaj pa kdaj tudi z jeznimi vzkliki! []
  • Share/Bookmark

Kje je sreča?

Komentiraj

Objavil/a mojchka 31.03.2016 ob 00:12 pod Tek, ljubezen

Kje je sreča?
Sreča je v meni.
Le pustiti ji moram, da spregovori.

In spregovori takrat, ko utihnejo tisti “moji” glasovi, ki pravijo:
* Morala bi …
* Imeti hočem …
* Mudi se mi …
* Nimam denarja …
* Preveč dela imam …
* Utrujena se …
* Hitro, hitro …
* Zdaj takoj …

  • Share/Bookmark

Gostujoče oko

Komentiraj

Objavil/a mojchka 28.02.2016 ob 21:24 pod Italija, foto, foto Tomaž, z avtodomom

Foto moj <3 Tomaž :)

Saj ga je kdaj mučno čakati, ko za eno dobro fotko stoji celo večnost sredi ulice, vsi se njegovemu objektivu umikajo, on pa želi ravno to, da bi se nekdo sprehodil mimo in mu bil za model … otroka, jaz in psi pa zmrzujemo in smo tečni … potem pa se še spomni, da bi lahko nekdo od nas hodil, tekel, sedel, gledal v sonce, nesrečno sklanjal glavo … ni konca!!!

A potem …
Potem njegovi izdelki res odtehtajo vse "muke" ;)

  • Share/Bookmark

Nonoti

Komentiraj

Objavil/a mojchka 26.02.2016 ob 18:05 pod popotniška

Rada opazujem stare moške.
Rada klepetam z njimi.
Klepet z njimi je bolj preprost.
Polni so modrosti.
Pa tudi igrivosti.
Redkeje jamrajo, se mi zdi.
In nič ji ni nerodno dati ženski kompliment.
Pa tako imenitno znajo “hengat” okoli!

Tudi tu vse foto: Tomaž in Luka

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »