Iz akvarija

prebliski

Na napakah se učimo?

Komentiraj

Objavil/a mojchka 25.11.2016 ob 16:10 pod tek

Zvečer

Mama, vzemi čokolado s sabo!

Ne skrbi, Luka, saj sem jo kupila. Ne bom pozabila!

Zjutraj

Mama, ne pozabi na čokolado.

(z naveličanim glasom) Ma, ne bom, daj!

Na štartu teka

Mama imaš čokoladico?

O, pi…šuka, no! Pozabila. Luka, lej, ko doma tečemo, nikoli ne ješ, tudi na teh 6ih kilometrih ne boš umrl od lakote. Prav?

Prav!

Na prvem kilometru

Lačen!

Na drugem kilometru

Ne morem več.

Na tretjem kilometru

Zdaj sem pa res lačen!

Okrepčevalnica na 4. kilometru

O, lej, Luka, piškoti, jej, jej!

Še enega pojej, lej, saj jih je ogromno!

Peti, šesti kilometer in še potem

Jooooj, me boli trebuh! Au, au, ne morem teči!

Jah, bolje bi bilo, če bi jedel čokolado!


  • Share/Bookmark

Listopad

Komentiraj

Objavil/a mojchka 18.11.2016 ob 21:16 pod Aktualno

Tudi novembra se najdejo barve, rože, veselje, svetloba, sreča …

Ves teden sem brezvoljno vračala iz službe, sanjala kavč, dobro knjigo in toplo plahtico, a vsak dan sem najprej morala s psoma ven. Družbo mi je delal Luka in ker je dokazano, da med aktivnostmi na prostem hitreje pomnimo, sva med hojo in metanjem žogic ponavljala poštevanko in naravoslovje. Dobro mu je šlo, zato se je moja brezvoljnost ponavadi poslovila.

Včeraj pa … včeraj sem se odločila, da me koleno ne boli več, se na hitro preoblekla v športno opravo in stekla po blatnih poteh “šempaske transverzale”. Hitrost ni bila ne vem kakšna, noga je škripala, a počutila sem se božansko.

Kar naenkrat pa sem zaslišala nek čuden, ponavljajoč se zvok. Ma, kje piska ta alarm?!

Kočno pa opazim, da polje preletava velikanska jata rac.

Neverjeten pogled!

Prvič sem doživela kaj takega!

Dobila sem pisateljski navdih, a kaj ko še vedno niso iznašli aparatka, ki bi beležil naše misli.

Ali pa so ga in stane preveč.

Kakorkoli.

Pojdite ven!

Narava vabi.

Narava zdravi.

Narava razvedri.

Narava probleme raztopi.

Tudi v mraku in na blatnih stezah!

Tudi v dežju.

Takrat še bolj!

Rabite le dobre škornje, dežnik pa pustite doma.




  • Share/Bookmark

Praha, CZ

Komentiraj

Objavil/a mojchka 14.11.2016 ob 21:36 pod družinsko, popotniška, z avtodomom

Točno po petih letih smo šli preverit glavno mesto Češke, če nam bo še všeč.

Posadka istoštevilčna, a drugače sestavljena; minus Tajda, plus pes.

Isti kamp, iste cene, ista receptorka.

Tramvaji modernejši, cene prevoza iste.

Praga dosti bolj nagnetena s turisti, a samotne kotičke se še najde.

Psi so v pivnicah še vedno dobrodošli, pivo boljše kot v spominu, veprove koleno večje in bolj mastno.

Plus simpatični Telč in sobotno opusteli Olomouc.

Pa še moja velika želja; Prachovske skaly.

Fotk je čez tisoč, a kaj, ko so na Tomaževi kartici.

Sicer pa sva na potovanju sprejela en sklep (no, ne le enega) in ko bo uresničen, bo tale blog dooosti lepši!

Boste vidli!

  • Share/Bookmark

Příští zastávka *

Komentiraj

Objavil/a mojchka 9.11.2016 ob 19:30 pod družinsko, popotniška, z avtodomom

* naslednja postaja

  • Share/Bookmark

Lukov LM 2016

Komentiraj

Objavil/a mojchka 8.11.2016 ob 20:58 pod družinsko, mama PONOSNA, tata PONOSEN, tek

Luka se je tiste nedelje zbudil nekam živčen. Zajtrk je komaj spravil vase. Zunaj je bila megla in mraz. Tudi mene je skrbelo. Najbolj zaradi gneče. Naš fant se naproti hodečim ne zna umikati, ker je njegov pogled vedno osredotočen na mene ali Tomaža, saj se najbolj na svetu boji, da bo kar naenkrat ostal sam. Zato nisem vedela, kako bo v množici tekačev, kako bova prehitevala, kako se prehitevajočim umikala. Obljubila sem mu, da se bova držala za roke, če bo prehudo.

Tek pa me ni skrbel. S Tomažem sva vedela, da zmore; treningi atletike 3x tedensko, občasni 8km teki z nama in celodnevni planinski pohodi so mu dali dovoljšnjo kondicijo.

Na štartu se kar ni mogel ogreti in množica ljudi ga je malo begala. Ko pa sva preplezala ograjo1 in se zrinila v štartni blok, pa ga je navdušenje in veselo pričakovanje drugih tekačev tako tako posrkalo vase, da je postal nestrpen in nenavadno vesel. Srečen, ker ni slišal poka štartne pištole in ker so tudi The Stroj Machine ravno naredili kratek predah, se je spustil skoraj v prehiter tekaški korak. Med klepetom so metri hitro izginjali pod najinimi supergami. Nekje pri bežigrajskem stadionu naju je dohitela znanka Nataša in skupaj smo predebatirali kar nekaj kilometrov.

Ko naju je po petem kilometru zapustila in odbrzela naprej, pa je Luku občutno padla energija. Takrat sem ze zavedla, kakšno neumno napako sem naredila. Lačen je bil, jaz pa čisto ničesar s sabo! Na okrepčevalnici pa samo voda! Miha Deželak je malce prej sicer ponujal mandarine in banane, a sladkor v tej obliki našemu atletu res ne diši…

Ko smo spet zavili naDunajsko, je za trenutek pozabil na utrujenost, saj je cilj že skoraj videl. Malce sem ga spodbujala, mu pripovedovala, kje mimo še morava teči, pošiljala sem ga, naj gre navijačem delit petke… in ko se je zavedel, da je tu navijačev pa res ogromno, ga njihov hrup ni motil, ne, kar naenkrat se mu je na obrazu zarisal prešeren nasmeh. Razigrano je mahal na vse strani in po kratki uri in devet minut je bilo deset kilometrov za nama in zmagoslavno sva “pridrvela” v cilj.

Potem pa … potem je bilo še toliko vsega, da je kar težko vse opisati. Čakanje na toplo juhico z mojim bivšim sošolcem TomažemČ, sanjanje “donatov s Čopove”,

pozdrav s tatom Tomažem, ki se je odpravljal na polmaraton (njegov najhitrejši doslej, bravo, Tomaž!), fotografiranje, hrana, hrana, hrana, 3 km hoje ob progi do Energe okrepčevalnice na 18-em kilometru polmaratona in maratona, tam navijanje z ragljo in brez, klepet, pomoč pri deljenju vode in pri pospravljanju, pica party :) ,

pa spet 3 km hoje nazaj v center Ljubljane, čestitke našemu hitremu tatkotu, srečanje z nono (ko ga je zagledala, se je čudila nad njegovim širokim nasmehom, ki ga na njegovem obrazu res redko vidimo), nonotom in Tajdo, perutke v Sobi 102, še hoja do avtodoma, parkiranega v bližini železniške postaje, obisk pri TomažuČ v njegovi čarobni delavnici… dogodkov za cel teden v enem prekrasnem jesenskem dnevu!

Za Luka je ta dan pomenil velik korak naprej. Dobil je potrditev, da zmore nekaj velikega, pomembnega.

In ugotovil je tudi, da uživa v tem, ko pomaga drugim ljudem. Kajti, še prevelikokrat v življenju je slišal, kako nečesa ne zmore, kako ne dohaja svojih vrstnikov, vseeno pa je bil ta dan koristen, pomagal je športnikom in vsi so bili veseli njegove pomoči.

  1. skoraj sem se zataknila na njej! []
  • Share/Bookmark

postati …

Komentiraj

Objavil/a mojchka 24.10.2016 ob 20:00 pod Aktualno

Lepoto najdeš vsepovsod, le postati moraš in jo poiskati,

toda ob bitki za preživetje vsakega dne posebej zlahka pozabimo,

da tako  brezplačno razkošje obstaja.

(Cormoran Strike v Po poti zla Roberta Galbraitha)

  • Share/Bookmark

Valamar trail Rabac

Komentiraj

Objavil/a mojchka 8.10.2016 ob 22:13 pod tek, z avtodomom

(Tole vprašanje si sposojam pri Drejka Team):
SI DALA VSE OD SEBE?

Ne, nisem.
Nisem niti nameravala.
O Valamar trailu sem slišala toliko pohvalnih besed, da sem se odločila: tja grem uživat!
In sem. Uživala.

Začelo se je že v petek, ko sva s Tomažem precej živčna prispela v Rabac in na prijavah srečala cel kup slovenskih trail legend, ki pa so se, seveda, izkazali kot čisto fejst ljudje. Pa kako vesela sem bila, ko so prišli še moja Majči, pa Maja in Tomaž (hehe, koliko podvojenih imen). Pridno smo se hidrirali in klepetali, dokler ni napočil čas za nočni počitek.

Prekrasno sobotno jutro naju je hitro vrglo iz postelj in ob osmih, ko so začeli ultra in advanced, sva bila že na štartu in jih spodbujala. Kako lahkotno in sproščeno so se podali na pot! Prav vsem en velik priklon!

Potem pa se je čas vlekel; pse sva peljala na sprehod, poklepetala z drugimi tekači, spremljala štart maraton “dirke”, še nekaj pojedla in se pridno hidrirala, obiskala “cesarjeve” prostore, brala spodbudne SMSe prijateljic, počivala… Pred enajsto pa spet običajna naglica in nervoza pri nadevanju opreme in razmišljanju, koliko vode naj nalijeva v mehe. (Tomaž: “Ne toliko, ne toliko! Ne rabim dosti za pit!”), pa ali naj si natakneva klobuček ali kapo, pa očala gor pa očala dol, pa večkratno popravljanje zatega vezalk :)
Na štartu smo se dobili z Majama in TomažemS (ej, oba Tomaža v enakih majčkah!), naredili nekaj selfijev in že je napočil čas za našo avanturo.
Prva dva kilometra po sprehajališču ob morju pod žgočim soncem sta me tako izmučila, da sem Tomaža poslala naprej in skoraj molila za hrib! In res je prišel, z njim pa senčka, očala dol, pa spet sonce, očala gor.. toliko ukvarjanja s sabo, da skoraj ne opaziš, kako se vzpenjaš. Vseeno se je moje dihanje slišalo daleč naokoli.
Tam nekje se je začel moj tek za/s/pred še eno tekaško legendo, Maco, eno prvih v Sloveniji (če ne celo prvo), ki je pred leti začela teči v krilcu, obenem tudi eno prvih bosih tekačic. Sva se kar dosti pomenili.

Ves čas je bila v bližini še ena Mojca in prijetno smo si krajšale čas.

​ ​

Potem ko smo navdušene ploskale “maraton”Mucu, ki je že brzel proti cilju, smo po približno 45 minutah prišle na okrepčevalnico v Labin, kjer sem se nabasala s piškoti, “štraubi” in pomarančami. Človek bi kar tam ostal!

A utrujena še nisem bila preveč in vleklo me je naprej. V isti družbi sem poskakovala tudi proti dolini pa potem spet navzgor proti Presiki. Vroče sonce nas je pregrevalo in trudila sem se ves čas po malem piti.​
Ko smo se po strmi poti spustili proti morju in nato tekli po ravnini, pa so me dohiteli stari znanci; krči! Na vse načine sem se poskušala zamotiti in uspelo mi je.
A kaj, ko je bil potreben samo trenutek nepozornosti in že je moja glava srečala vejo. Auuu! Pomasirala sem se po bolečem mestu in roka se je čudno omočila. Kri! Pogled nanjo me po navadi kar vrže v omotično temo in poleže na tla, a tu sem morala biti pogumna. Med tekom sem iz meha posesala vodo, jo izpljunila v roko in si spirala rano. Toaletni papir (ki ga vedno vlečem s sabo) je prišel prav za sušenje. Moja lepa bela kapa je imela sedaj rdečo rožo, ki bi občutljive ljudi mogoče plašila, zato sem jo raje pospravila. Rana je bila oskrbljena, tako da sem med lahnim tekom skozi prijeten gozdiček ob morju lahko občudovale čarobne samotne zalivčke.
Ko smo zavili bliže morju in se je nežna stezica spremenila v kamenje in skalovje, sem dohitela TomažaS, njega so sedaj grudili krči in ga spravljali v slabo voljo. Potem, v nekem skalovju, so nesramneži krči napadli še Mojco.
Kar s težkim srcem sem pustila ubogi žrtvi zadaj in se tokrat v klepetu in “teku” pridružila Vesni (sicer pa se mi zdi, da sem se celo pot gibala med enimi in istimi ljudmi). Lepo zložno sva prispeli do zadnjega vzpona, ki pa nas je presenetil s strmino, pa še grušč nas je pošteno spodnašal.
Nismo se mu dali, na zadnji okrepčevalnici smo vrgli vase vse, kar so ponujali, tudi kokakolo, potem pa še malo spusta skozi gozd in že smo bili na istem sprehajališču kot pred tremi urami. Te ravnine sem se bala, a nekako mi je uspelo, da sem pogled zapičila v neznano tekačico in ji trmasto sledila. Na vzpončku pred ciljem me je Vesna počakala, pridružili sva se še možaku, s katerim smo se kar nekajkrat srečali in že smo pridrveli v cilj.
Tam pa (moj)Tomaž in Maja, ki sta z našo “semi” progo opravila precej hitreje, pa Majči, ki je tekla “mini”, pa seveda Maca…
Tomaž je za 23 kilometrov in 730 višincev porabil pol ure manj kot jaz (Bravo, stari!), dosti pred ciljem je popil vso vodo iz meha, zato se je sedaj nenehno nalival z vodo in basal s piškoti. Prav smešen je bil, ponavadi je pri prehrani zelo strikten!
Luštna novinarka me je prosila za izjavo, pa sem jo s svojim NEznanjem hrvaščine še pošteno nasmejala (vreme in vrijeme).
V cilj je prihitel še TomažS in sedaj smo lahko šli na zasluženo pivo.
IN ko se ravno aaaaah sezujemo in naredimo prve požirke tekočega kruha, Tomaž že vzklika, da vidi Andreja v cilju.
Ma, kako Andreja?
A nista s Katjo šla na najdaljšo razdaljo????
Na vprašanje nam ne zna odgovoriti niti Andrej, tako je še v filingu. Junak!
​(Aja, ne, nista tekla na nadaljši progi, ampak na “advanced”, se pravi 54 km in 1650 višincev)​
Najboljša navijačica na svetu mi je pridno pošiljala motivacijske ​sms-e, pa tudi obvestila, da Katja vodi in da bo kmalu v cilju.
Modra dirkačica se je res kmalu prismejala in me ganila do solz.
Zmagovalka!
Ma, saj ne znam opisat, kaj je bilo potem v cilju. Zmešnjava!
In za češnjico na tortici kar naenkrat zagledam še Natašino rdečo grivo!!!
Šjora je pridrvela iz Ljubljane, da pozdravi, objame zmagovalko Katjo!
Nataša, ej, nimam besed! Najboljša si!
Popoldne smo tako preklepetali v ciljnem prostoru, končno sva spoznala fenomenalen Drejka team (punci, midva sva totalno navdušena nad vama), pa Kristija, pa čakali smo Miha Markoviča, za katerega smo slišali, da se je poškodoval, ploskali vsem, ki so prišli v cilj, se okrepčali s slastno obaro, na hitro skočili pod tuš​, psa sta z žogicami malo nadlegovala ljudi v bližini​ …
​Počakali smo podelitve nagrad najboljšim; še enkrat čestitke vsem, ma prav vsem, tudi nenajboljšim!​
Ta dan sva spoznala ogromno fajn ljudi, ljudi za vzor, celotno doživetje se je premešalo v eno samo veliko navdušenje.
​Drugi dan pej… deeeeeež! Ko so muskelfibri še spali, sva se sprehodila po zalivu, nabavila sladkarije v pekarni, spila kapučin/čaj pri Drobežih in lenobno poležavala in brala v tišini in samoti.
Prijalo je!​
Talepše fotke so od Maje in FB strani Valamar Traila,
ostale pa od mojega instagrama :)
  • Share/Bookmark

#predanikorakom

Komentiraj

Objavil/a mojchka 27.09.2016 ob 22:37 pod družinsko, gremo v hribe, z avtodomom

Ne, Okusi na meji nas niso premamili, zvabil nas je obet lepega jesenskega vremena in nas odpeljal na Ljubelj.

Mikala nas je pot, ki sta jo opravili maratonkaNataša1 in ultraKatja poleti, čeprav sem po kupu prebranih mnenj malo cincala, če ne bo prezahtevna za nas; dva srednjeletnika, enega najstnika in dva naspidirana psa.

V soboto zgodaj zjutraj, ko so samo lovci s svojimi puškami prekinjali tišino, smo se s parkirišča odpravili proti Zelenici. Pot se je vztrajno vzpenjala, mi pa z njo. Nismo bili dolgo sami, kmalu so nas dohajali in prehitevali drugi zagnani planinci. Z nekaterimi poklepetamo, z vsemi se prijazno pozdravimo.

Pri koči na Zelenici še nismo tako utrujeni, da bi potrebovali počitek, zato jo kar režemo naprej. Lukov žlodec že kruli, obljubim mu, da se bomo nekje na sončku usedli in zgrizli prvi sendvič.

Sonček sicer že toplo greje, a tako dobro nam gre od nog, da pozabimo na ustavljanje. Po skoraj treh urah hoje pa našemu najstniku že opazno zmanjkuje energije. Noge mu kar opletajo. Zaukažem počitek.

Ko smo končno na južnem pobočju Begunjščice, nas začenjo objemati stari znanci, oblaki. Tudi pot je precej nerodna, noge nam premetava v vse smeri. Tomaž pogreša planinske čevlje, jaz niti ne2, jaz bolj pogrešam počitek.

Ko se ozrem nazaj, doživim najlepši trenutek tega dne; presenečena zagledam Blejsko jezero. Nisem ga pričakovala, zato ga kar nekaj časa gledam in se čudim.

Na Velikem vrhu ravno družno meljemo sladke piškote3, ko se v oblaku naredi luknja in nam podari delček lepih razgledov (ponje se bomo na Begunjšico še vrnili, obljubimo).

Jasnina hitro izgine, zazebe nas, zato spet hitro skočimo na noge in se odspotikamo do sedla, od koder se spustimo proti Roblekovemu domu. Tu se na najbolj nenevarnemu delu poti spotaknem in padem. Zakaj? Ker sem oprezala, na katerem malinovem grmu so slastnejši plodovi ;)

Pri res simpatičnem Roblekovem domu si privoščimo daljši počitek, Luka zmaže kar dva sendviča, mene pa Tomaž zafrkava z žganci in kislim mlekom. A se ne dam, sanjam nekaj drugega.

Pot čez Rožo nam zagrenijo pastirji ovac, ki nas res nesramno napadejo, ker nimamo privezanih psov. Vse v redu, nimamo problemov s povodci, ko je to treba; a vseeno, nikomur ni treba biti nesramen in napadalen. Ko se malo pomiriva, se s Tomažem že hecava, da bi jim pse lahko posodila, da bi polovili pobegle ovce, če bi bili možakarji bolj prijazni. Nenazadnje sta Dea in Ace pastirska psa in kakšno urico učenja pašnje že imata za sabo :)

Pri koči na planini Preval-a so klopce končno res toplo obsijane in štruklji, o katerih sem slišala že toliko hvale, so tako slastni, da v trenutku izginejo v naše želodčke!

Sledi samo še prijeten sprehod po Bornovi poti in že smo v našem A-domku.

Na Ljubelju nam je tako luštno, da kar tu prespimo in skujemo plan za naprej.

Nedeljske jutranje žarke tako pričakamo na poti proti koči na Ljubelju (stari mejni prehod) in pri njej smo še pred oskrbnikom. Ker so naše noge že močne in poskočne, zato pohitimo kar naprej na Polno (ali Povno?) peč.

Oblakov na ta dan ni veliko, zato se lahko naužijemo razgledov in nato nadaljujemo pot proti Zelenici. Hodimo po grebenu Ljubeljščice, po stari graničarski (kako se prevede graničar?) poti, na obeh straneh (levo Slovenija, na desno Avstrija) so strma pobočja, a vseeno uživamo, kdaj pa kdaj tudi stečemo.

Občudujemo stene Begunjščice, Vrtače, potem pa nas zresnijo napornejši deli poti in kar naenkrat del, ki nas navdaja z nelagodjem. Ko bi šel čez nekaj metrov dolg most, le da tu spodaj ni reke, ampak praznina. Luka strah kar ohromi, zato se odločimo, da se obrnemo nazaj.

In prav smo storili.

V spominu nam bo tako ostal še en prijeten planinski konec tedna.

  1. čestitke še 1x za Berlin, Nataša! []
  2. oba sva v trail supergah []
  3. ja, Nataša, paleo ;) []
  • Share/Bookmark

ta snežni

Komentiraj

Objavil/a mojchka 20.09.2016 ob 21:11 pod gremo v hribe

Hribovsko kondicijo je treba vzdrževati.

Magari s skokom na domači Kopitnik.

V nedeljo pa nekam ne prav daleč, torej na  Snežnik (ki je v resnici na drugem koncu Slovenije!).

Pred leti smo se s starši skoraj vsako leto udeležili zimskega pohoda na Snežnik, zato sem bila prepričana, kako bomo izhodišče našli z lahkoto.

E, pa smo naredili napako!

Garminki, ki ji že nekaj časa grozim, da jo bomo zamenjali, smo preveč zaupali in tako smo se znašli v neskončnem labirintu mašunskih gozdnih poti. “Prijateljica” je preračunavala, mi pa obupavali. V glavi sem si vrtela filme, kako kličemo gorske reševalce (!), naj nas rešijo iz gozda, ko se je pot končno malce razširila in po dolgem času se je ob njej zasvetila prva stavba, za njo pa še nekaj razkošnih vikendic.

Jaaa, na Sviščakih smo!

Razvranih živcev smo hitro zakoračili proti cilju in kmalu so bile vse muke pozabljene :)

Da ne bi šlo vse kot po maslu, sem spet nervirala Tomaža, ko sem se ustavljala in pasla pri vsakem malinovem grmu (čeprav maline nimajo več prav dobrega okusa).

Vrh nas je pričakal v oblakih,

na poti dol so nas celo pobožali sončni žarki,

ko pa smo sedli v avto, se je usul dež in nas spremljal vse do doma.

Še en lep konec tedna je to bil!

  • Share/Bookmark

gorinagori

Komentiraj

Objavil/a mojchka 16.09.2016 ob 21:00 pod Italija, Na planincah, družinsko, popotniška, z avtodomom

Kondicijski trener je prejšnji vikend ekipo Lipicerjev spet peljal v Dolomite, kjer nas je navsezgodaj metal iz postelj in gonil v hrib.

Sonce se je še skrivalo za vršaci, ko smo mi med grizenjem kolen s težkim dihanjem zbujali svizce in srne1.

V soboto smo se tako podali na Piz Boe in ga pred deseto dopoldne že osvojili.

Zgoraj so nas sicer občasno objeli oblaki, a se nad vremenom nismo prav nič pritoževali.

Med vračanjem z vrha pa smo se že morali umikati množicam planincev, ki so se z gondolo pripeljali na Sass Pordoi in nato sprehodili na “najlažji tritisočak Dolomitov”.

Takrat smo bili trenerju zelo hvaležni, da nas je zbudil “sredi noči”.

Lukov motor se je, kot ponavadi, ugrel šele po osvojenem vrhu; melišče, za katerega me je najbolj skrbelo, je obdelal “trčečim korakom”.

Tiktak smo bili na Passo Pordoi, kjer nas je čakal naš domek. Napolnili smo prazne želodčke in se zavlekli vsak v svoj kotiček2 k svojim priljubljenim opravilom3.

Najprej smo imeli smele načrte, kako bomo na SellaRonda Trailu presenetili EnergeUltraTeam, a nam je za prevzem naslova “naj navijač”, ki ga še vedno drži Nataša MM, zmanjkalo energije in zagona.

Nato sem se poigravala z mislijo, da bi se odpeljali na Passo Falzarego, a se šoferju ni ljubilo vrteti volana.

Zato smo ultraKatji in triAndreju samo poslali sms s čestitkami in namigom, da smo nekje blizu, na enak način poslali pozdrave M&M, ki sta samo kak kilometer zračne razdalje stran uživali v Corvari in se odpravili na raziskovanje okolice.

Kratek sprehod se je raztegnil na skoraj dve uri, tako da smo se vrnili šele v mraku. Ko sem se ob pogledu skozi okno nasmihala, kako se italijanski avtodomarji vedno pripeljejo v  konvojih, redko sami, je Tomaž že vzklikal “Pa saj tisto so Drobeži!”

Seveda!

Prišli so v Rifugio Lipizer na čaj ;)

Katja, Andrej, dobra fantastična sta, po 61 kilometrih in 4000 višincih vidva še na pot in obiske :D

Klobuk dol (pa tako lep klobuk imam in ne dajem ga rada dol!)!

To noč (deževna je bila) smo vsi trdno spali!

Aja, veste, kaj je zame najlepši trenutek v avtodomu?

Verjetno bom že stotič povedala; ko se po napornem dnevu (in večina avtodomarskih dni je napornih!) z glasnim vzdihom olajšanja uležem v svojo posteljico in vzamem knjigo v roke!

V nedeljo smo se bolj potiho kot ponavadi (da ne bi prebudili utrujenih ultrašev, seveda) odpravili na drugo stran prelaza, proti grebenu Col da Cuch. V mraku smo opazovali tek petih srn čez planjavo in čakali sončne žarke, da posušijo poti. Po nenaporni, a vseeno adrenalinski grebenski poti smo bili na želenem vrhu še pred njimi.

Med vzponom sem hotela izpuliti katero od označevalnih tablic za SellaRonda trail (da jo dam Katji za spomin, hehehe), a so bile vse močno pritrjene, ko pa smo se spuščali, jih je predstavnik organizatorjev že vestno pospravil…

Tako kot prejšnji dan so se začele množice obiskovalcev zgrinjati na hrib, ko smo se mi že spuščali z njega.

Lep občutek, priznam.

  1. al gamse, al muflone… kaj pa vem []
  2. hehe, koliko pomanjševalnic []
  3. dremuckanje, branje, filmi, igrice []
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »