Iz akvarija

prebliski

Pulpo, češnje in kruhovci

Komentiraj

Objavil/a mojchka 25.08.2016 ob 16:19 pod družinsko, popotniška, z avtodomom, Španija

Čez Italijo se pot vleče in vleče, a veselimo se večera v Carcassonu, zato se da preživeti.

Prvi šok, parkirišča za avtodome ni več, oziroma je drugje novo, kjer plačaš 20€, če si tam tri minute ali ves dan. Hvala lepa!

S pomočjo že večkrat priporočene aplikacije kmalu najdemo mirno parkirišče nekje ob Canal du Midi.

Čudovito jutro nadgradimo s prijetnim sprehodom skozi drevored platan in že drvimo med žitnimi, sončničnimi, polji jagod, mimo Toulosa, Aucha …

… kar naenkrat pa smo na stranskih cestah in skoraj brez goriva, vozimo pa se skozi neprijazne gozdove in majhne mrke vasice, kjer so “pumpe” ob nedeljah zaprte, Tomaž postaja rahlo živčen, jaz še bolj! Na hlape pridrsamo do Ortheza in avtodom napojimo do maksimuma. Zdaj je pokrajina spet prijaznejša, zelena, mehko zaobljena.

Mimo Saint Jean de Porta se prek meje (Juhu, v Španiji smo!) povzpnemo na prelaz Roncesvalles (kjer veliko romarjev začne dolgo Jakobovo pot do Santiaga de Compostela)

in kmalu smo že v Pamploni.

Slučajno najdemo prostorno parkirišče pri gasilskem domu, kjer je že nekaj španskih avtodomov in se po posvetu z domačini, ki pravijo, da je tu čisto varno in prijetno prespati, sprehodimo v mesto. Tu je že vse pripravljeno za nori teden San Fermin; ograje za corrido so postavljene, povsod prodajajo belo-rdeča oblačila, v parkih je čisto vse zelenje zaščiteno s posebnimi ograjami. Prvič vidimo kaj takega!

Ko se naslednje dopoldne ustavimo na že znanem parkirišču v Donostiji/San Sebastianu, povsod smrdi po gnilem zelju! Bljak, saj ne bomo mogli niti spati! Človek v Španiji res ne pričakuje takega smradu! Zmrdujem se in zmrdujem, ko me končno prešine, da imamo v boksu hladilno torbo, v kateri je poleg druge domače zelenjave tudi narezano sveže zelje! Sveže, hahaha! Še nikoli nisem ničesar tako temeljito in dolgo prala kot tisto “nočna 10ka” hladilno torbo.

Ker Luka najbolj hrepeni po morju, se odpravimo do plaže, Tomaž s psi pa malo1 naokoli. Plaže pa se kmalu naveličamo; mivka, vročina, mrrrzla voda in valovi, meh, ni to za nas, pa izkoristimo čas brez psov in gremo v šoping. Po uspešnem zapravljanju se dobimo s Tomažem v starem delu mesta. Kljub dežju je sedaj čas za pinchose!  Imamo srečo, v prvem lokalu se pošteno najemo, v drugem pa domačini ob kitari glasno pojejo in se dobrodušno (in glasno) prepirajo s točajem. Ob kozarcu vina dobim še pohvalo, da dobro govorim špansko. Modro poletje, Almodovar, Esmeralda, Julijo Iglesias, hvala vam! ;)

V Bilbau naju s Tajdo še od lani čaka Guggenheimov muzej, ki pa naju ne prevzame tako kot dunajski Mumok. Vseeno uživava, še posebej Luise Bourgeois naju pritegne, da se bova doma bolj natančno poglobili v njeno življenje in delo. Za konec si na terasi muzeja privoščiva še kavico in nekaj sladkega. Ko se v mestu pridruživa fantoma, ima Luka nasmeh do ušes; končno je prišel do svojega kompleta Lego Minecraft.

V španskih mestih ne moreš in ne smeš biti lačen, privoščimo si slastne sendviče s jamon iberico in “pite” hornazo.

Naslednja postaja je Gijon; otroka sta zatopljena vsak v svojo zabavo (film, kocke), zato greva starša sama (no, s psoma) na sprehod ob obali. Tomaž začne fotografirati, moje noge pa kar samo ponese in tako odtečem par kilometrov po razgledni stezi. Od navdušenja kar vriskam in v domače kraje pošiljam MMSe s fotkami s poti.

Zbudi nas dež, zato samo počakamo strička2, ki pripelje kruh, rogljičke in “bonito pito”, nato pa naprej proti Galiciji, ki je v resnici naša glavna destinacija.

Seveda se ustavimo še pri našem ljubem svetilniku na Isla Pancha, kjer opazujemo nabiralce perchebes pri delu,

nato pa plaža As Catedrais. No, saj je lep del obale, a gneča je prevelika …

V Santiago de Compostela letos ni tako vzhičenega vzdušja kot lani, zato ga kar hitro zapustimo. Še prej se založimo s sadjem, sploh z velikanskimi španskimi češnjami. Ko jih Luka po dooolgem prigovarjanju poskusi, ugotovi, da ne grizejo in do konca potovanja jih moramo redno nabavljati.

S Tomažem hočeva otrokoma pripraviti presenečenje, zato se zapeljemo na otoček Isla de Aruosa, kjer naj bi bilo na nekem travniku ob morju čudovito postajališče za avtodome, vendar ga niti po dveh krogih po otočku ne najdemo. Na srečo ob bližnji plaži vidimo parkirane avtodome in se ustavimo tam. Luka se zapodi proti morju, a ugotovi, da iz kamenčkov na plaži skačejo čudne živalice, v vodi pa plavajo velike ribe in navdušenje ga naenkrat mine. Zjutraj poležujemo na klopcah ob plaži, vse je mirno, tiho… Z Lukom končno zbereva pogum in zaplavava v mrzli vodi, ribe verjetno še spijo, prav tako Španci. Okoli poldneva, ko se odpeljemo, se začne plaža šele polniti.

V Pontevedra gre Tomaž na fotolov, mi si pa privoščimo odlično kosilo; Tajda seveda pulpo alla gallega, Luka calamares, jaz pa pimentos de Padron in kozarec hladnega vina ribeiro.

Ko je že pošteno vroče, pridemo do še enega lepega3 PZA4 Boiro, kjer od stalnih gostov zvemo, da bomo 6€ plačali zjutraj, ko nas bo obiskala lokalna policija. Kaj? Res? Res, res, nič ne skrbite, vse OK! No, prav, gremo; otroka na plažo, midva s psoma pa na sprehod naokoli. Luka se celo tako opogumi, da si gre sam kupit sladoled!

Pod noč (svetlo je še po 22-ih), ravno ko kuham večerjo, res pride lokalna policija. Dvema simpatičnima uniformirancema se nikamor ne mudi, z vsakim poklepetata, pri nas se čudita, od kako daleč smo prišli.

Ko se naslednji dan peljemo proti Fisterri, ugledamo simpatično plažo, kjer veselo tekajo tudi psi. Seveda se ustavimo in skoraj ne moremo verjeti; črn pesek z bleščicami5. Po uživanju sledi dolgotrajno odtranjevanje bleščic s teles :)

Kmalu se pelejmo skozi vasico Muros, kjer opazimo polno stojnic in veselo vzdušje. Seveda se ustavimo. Naleteli smo na ribiški praznik, juhej! Podležejo nam empanade s školjkami, tunino in piščancem, pa tudi obvezna hobotnica. In una caña, mmmm, kako lepo je stekla po grlu!

Brez obiska 7 km dolge plaže Carnota ne gre! Vsi se pogumno igrajo z valovi, mene je strah, sploh, ko gledam Tajdo, ki izginja v velikanskih valih! Ampak, ofrišam pa se le!

Zvečer prispemo na Fisterro; otroka ostaneta v kamperju, midva jo mahneva na bližnji vrh hriba, kjer pa se skriva še en vrh in še en vrh, spodaj Atlantik in  v daljavi osamljena peščena plaža. Če se ne bi večerilo6, bi zagotovo stekla še do nje! Obiščeva še svetilnik in rt, kjer romarji Jakobove poti obredno puščajo dele svoje opreme ali jih7 celo sežigajo. Tudi letos je tu vzdušje kar mistično.

Tudi v Muxii naslednji dan pripeka sonce, a veter je hladen, zato so plaže prazne in zato zame še toliko bolj vabljive. Na poti tja dočakamo še obvezno točko skoraj vsakega našega potovanja; zaglavimo na ozki in strmo vzpenjajoči cesti skozi vas. Spet nas spremlja več sreče kot pameti, ko se izmotamo iz labirinta!

V zaspani vasici najdemo odlično pekarno in se spet napokamo z empanadillas in sladkimi čokoladnimi žepki!

Obiščemo se svetilnik Cabo Vilan; kamor se peljemo z nelagodjem, ker ne vemo, kakšna pot vodi tja. Ko srečamo velikanski avtobus, si oddahnemo; tu zagotovo ne bomo nikjer obtičali.

V Camariñas si po lenarjenju na plaži spet privoščimo posedanje s porcijo pulpa in kozarčkom albariña pred sabo.

Prespimo na prekrasnem parkirišču8 plaže Mordomo; ob sipinah in res glasnem bučanju morja. V meglenem jutru se Tomaž posveti fotografiranju ribičev, jaz pa si privoščim naravni piling podplatov, ki je tako temeljit, da na koncu že težko hodim, v naslednjih dneh pa moram nositi nogavičke …

V A Coruña spet parkiramo pri akvariju, ki ga otroka tudi obiščeta, v mestu pa ponovno ulično kulinarični pohod, šoping, posedanje, firbcanje, fotografiranje …

V naslednji dneh obiskujemo majhne vasice, romarski kraj San Andres de Teixido,

svetilnik Cabo Ortegal, divjo obalo Galicije, se peljemo po očarljivi gorski panoramski cesti, se sprehodimo po gromozanski vetrni elektrarni nad klifi Vixia Hereira,

si ogledamo priprave na keltski festival v Ortigueri in  splezamo na skale najbolj severne točke Španije; Estaca de Bares.

V Porto de Bares doživim enega najlepših trenutkov tega dopusta. Mala zaspana vasica nad zalivom s prekrasno modro vodo brez valov; jaz sama na plaži, dobra knjiga, toplo sončke, osvežilni vetrič, tišina, tišina, tišina. Ko se naveličam poležavanja, se odločim za galicijski nacionalni šport9; sprehod po robu vode in peska z enega konca zaliva na drugi in nazaj. Pot je dolga in, ko sem nazaj na izhodišču, se opogumim za skok v vodo10. Pašeeee!

Viveiro je že na robu Galicije, zato moramo tu še enkrat na hobotnico  v najbolj nagneten in hrupen lokal. Neponovljivo!

Dopusta še ni konec, a Galicijo moramo žal pustiti za seboj, če hočemo biti pravočasno doma.

V Luarci mi ostali milostno dovolijo obisk zanimivega pokopališča na hribčku,

v Gijonu pa je taka gneča, da skoraj ne moremo verjeti. “Naš” parking je nabasan do zadnjega kotička11, na srečo pa dobimo prostor prav zraven prizorišča Semana Negra, to je literarni festival; po špansko zelo živahen in kaotičen. Po sprehodu v mesto si ravno tu privoščimo večerjo. Kaj smo jedli? Kaj le; pulpo! Zanj so se vile dolgeee vrste!

Za prenočevanje se je na “našem” parkirišču sprostil ravno en prostor, tako da zjutraj dočakamo še strička s kruhom, nato pa se podamo na dolgo vožnjo do Lekeitio, kjer si privoščimo lenarjenje na plaži in nakup češenj, papričic itd.

V Zumaia se naučimo še nekaj baskovskih besed in prespimo zadnjo noč v Španiji.

Čez Bayonne, Daxa, Mont de Marsan prispemo do Vic Fezensac, kjer si privoščimo počitek v senci, nato naprej Auch, Touluse, Albi, Millau, vse izven avtocest, a po odličnih cestah.

Potem pa, kar naenkrat, sredi neke vasice, zaprta pot in table za obvoz! Ker sem zadnjo uro sedala zadaj in brala, sem totalno dezorientirana in rabim nekaj časa, da s pomočjo zemljevida in gps-a ugotovim, kje smo in kam gremo.

Gremo pa po ozki ozki ovinkasti cesti globoko dol v nek kanjon v vas Sant Maurice Navacelles, Tomaž je ves živčen, jaz ga pa tolažim, da je spodaj zagotovo normalna pot, ki nas bo peljala naprej. Japajade! Spet ovinki in ozka pot navzgor. Na srečo razen enega avtomobila ne srečemo nikogar, na vrhu kanjona pa polno parkirišče avtodomov! Kljub temu, da je adrenalinska vožnja Tomaža izmučila, se še malo peljemo naprej in pridemo v luštkano vasico Montdardier, ki premore celo grad in pod njim parkiršče za avtodome zraven mini kampa. Ob hladnem pivu izmučeno opazujemo domačine pri balinanju in se jim nasmihamo. Mi ne znamo francosko, oni pa ne angleško, kaj šele slovensko! ;)

Naslednji dan se, nevajeni vročine, po dolgi vožnji skoraj spečemo na prazniku lavande v Valensole; na srečo je v vasi nekaj fontan, kjer se lahko osvežimo. Po divjem zapravljanju se lepo dišeči  odpeljemo do jezera Lac de Serre Poncon12. Kljub nedeljski gneči dobimo lep prostor ob jezeru, kjer se potem zvečer in naslednje jutro veselo namakamo.

Po Embrunu, Brianconu, Montgenevre in Sestrieru, kjer 2035 m nad morjem, a vseeno v vročem ozračju, prespimo, nas spet čaka dooolga vroča pot čez Italijo domov!

Tako, tokrat sem skoraj dobesedno prepisala naš ladijski kamperski dnevnik; preveč vsega smo doživeli, a še vedno nam ostaja ogromno severnošpanskih krajev, ki jih moramo še obiskati!

  1. ki se kmalu spremeni v dosti []
  2. “kruhovec” []
  3. in poceni []
  4. postajališče za avtodome []
  5. še vedno mi je žal, da ga nisem nekaj nabrala []
  6. in če se ne bi bilo treba vračati čez hrib []
  7. kljub prepovedi []
  8. otroško igrišče, mizice za piknike, WC, tuši []
  9. ma, to sem si jaz izmislila, je samo hec! []
  10. nisem ljubiteljica plavanja, saj veste to? []
  11. seveda, ko je tik ob plaži; ne le to, tik ob pasji plaži! []
  12. Andrej, hvala za priporočilo []
  • Share/Bookmark

#gremovhribe

Komentiraj

Objavil/a mojchka 15.08.2016 ob 23:49 pod Avstrija, Na planincah, Slovenija, družinsko, narava, popotniška, z avtodomom

Vse od vandranja po severu Španije1 je avtodom nabiral prah, ki pa smo ga ta (podaljšani) vikend končno odpihnili.

V petek zvečer smo, pol ure prepozno za fotografiranje gora v zahajajočem soncu, parkirali na Ljubelju.
Namenjeno je bilo, da naslednji dan mahnemo po Bornovi poti na planino Preval, vendar Tomaž ni bil seznanjen s tem, da ob sedmih zjutraj prideta mimo Nataša in ultraKatja, in se je že ob 6:30 izstrelil iz postelje, zagrabil fotoopremo in šel na “lov”. Ko sem svojo prvo kavico že spila in spekla palačinke, se je le vrnil; na srečo sta punci malo zamujali in potem ko sem jima jaz skozi eno okno signalizirala, da je kava že pronta, se je pri drugem oknu začudil: “Lej Natašo in Katjo!” Kar uspešno smo se pretvarjale, da srečanje ni bilo dogovorjeno, kajne?

Ker se je treba podati v gore zgodaj, sta se M in K kmalu odpravili proti Begunjščici, mi pa po res lepi in nenaporni poti na planino Preval in hitro nazaj dol. V temnem tunelu smo naleteli še na ultraAndreja, ki je do Ljubelja prikolesaril iz Ljubljane, in ga nahranili s palačinko2, sama pa sem še malo pomulila borovničeve in malinine grmičke.

Naslednji cilj je bila panoramska pot Nockalmstrasse, do koder se (z izogibanjem avtocestam) pride po lepo urejenih avstrijskih cestah.

Vendar, pozor, eno popoldne ni dovolj, vzemite si ves dan časa. Pot je res lepa in skoraj vsaka “postaja” z zemljevidiča, ki ga dobite na vhodu (plačilni hišici), si zasluži, da jo obiščete in se naužijete lepot narave3.

Mi smo imeli časa premalo, sonce je že zahajalo, ko smo bili šele čez polovico in udobni ležalniki ob žuborečih potočkih v Silva Magica so nas zaman vabili; tudi zato, ker se je že pošteno shladilo.

Čakala pa nas je še ena zanimiva dolina in Tomaž se je kljub utrujenosti želel kar takoj odpeljati tja. Kaj pa je tistih 50 km!

;)

V mraku smo se mimo nešteto slapov in skozi neosvetljene tunele doline reke Malte; Maltatal, pripeljali do ogromnega jezu na koncu doline, kjer je celo posebno parkirišče, namenjeno avtodomom.

Zgodaj zjutraj naslednjega dne smo se odpravili na pohod k jezeru Pfringersee čez sedlo Arlscharte4. Povsod ob poti je žuborela voda, mene pa so spet zaustavljali grmički slastnih borovnic.

Čisto sami smo po slabih dveh urah sedeli ob jezeru, opazovali okoliške vrhove in ledenik, se spraševali, kakšni so kaj razgledi na drugi strani jezera.

Pa pojdimo pogledat!

Ko smo se vračali in smo že srečevali trume pohodnikov, smo bili zelo zadovoljni, da smo se podali na pot že zgodaj.

Tudi ta domačin ni bil navdušen nad množicami topotajočih nog:

Neko gospo sem, kljub temu, da ne znam nemško, prav dobro razumela, ko je vzkliknila, da je kača “giftig”. Ko sta se psa motala preveč blizu, je prav jezno sikala.

V avtodomu smo pojedli pravo nedeljsko govejo juhico in si privoščili prijeten popoldanski dremež.

Seveda brez ogleda jezu ni šlo. Na tale balkonček “SkyWalk” je bilo najprej res zelo neprijetno stopiti, a človek se vsega navadi in z Lukom sva od tam kar dolgo opazovala pogumneže, ki so iz kletke, viseče na žerjavu sredi jezu, skakali “bandžiiiii”…

Tako nas je ujela posebna “selfi” kamera na jezu.

Zvečer se nismo mogli odločiti, ali bi tu prespali še eno noč, vendar je zmagala radovednost, kaj se še skriva za ovinki ceste skozi Maltatal.

:)

In kaj se je skrivalo?

Miljsko ali Milštatsko jezero samo za nočni postanek in jutranji sprehod, grad Landskron, do katerega pa se je vila dolga kača pločevine, pa smo ga zato izpustili in šli raje malo “čilat” k malemu jezercu blizu Borovelj.

Nato pa domov …

Menda smo za las ušli hudim nevihtam s točo?

  1. ja, ja, še vedno dolgujem potopis, vem! []
  2. Andrej, šele potem sem ugotovila, da niso bile ravno mehke, oprosti! Upam, da je nisi pojedel samo iz vljudnosti! []
  3. in mogoče tudi dobrot kuhinje []
  4. opis poti sem našla na odlični spletni strani hribi.net []
  • Share/Bookmark

Jedli smo. Dosti. In dobro.

Komentiraj

Objavil/a mojchka 20.07.2016 ob 22:51 pod družinsko, foto Tomaž, kulinarično, popotniška, z avtodomom, Španija

  • Share/Bookmark

Javni poziv

Komentiraj

Objavil/a mojchka 16.06.2016 ob 11:15 pod mama PONOSNA

foto: Gimnazija Nova Gorica

Konec prvega gimnazijskega leta za naše drago ODLIČNO dekle.

… ma ona je, kot da bi od nekod daaaaleč padla v našo družno!

Od letošnjega šolskega let mi bosta nabolj ostala v spominu neverjeten esej o Hamletu in Tajdino1 grizenje grizenje grizenje skozi fiziko, dokler ji ni bilo vse čisto jasno!

Ah, malo zoprna sem s tem hvalisanjem, ne?

Sploh, ker ne najdem pravih besed, da bi jo ustrezno opisala in pohvalila.

Mogoče bi jo morala prositi, da napiše esej o sebi.

Tajda, si za?

Prosiiiim?!



  1. in Tomaževo, vsa čast in slava mu! []
  • Share/Bookmark

Pepel in kri

Komentiraj

Objavil/a mojchka 6.06.2016 ob 12:51 pod Slovenija, popotniška, prijateljske, z avtodomom

Vzemi le en dan, ki skril si ga tja na srčno stran,
pozabil ga nikoli več ne boš.


Kdaj prišel bo zate spet ta dan,
naj te upanje ne zapusti.

Ker gostoljubni gostitelj IckoFicko ponavadi ne objavlja svojega obraza, ga tudi mi ne bomo.

IckoFicko&family,lektorica&family&Štrok&company, hvala za gostoljubje, zabavne pogovore in vodenje po okoliških gričkih!

Dan je minil, a se bomo potrudili, da se BO ponovil!


  • Share/Bookmark

tisti plus od T25

Komentiraj

Objavil/a mojchka 27.05.2016 ob 15:46 pod Tek, prijateljske, z avtodomom

Carji, kralji, junaki, heroji, stroji, borci, živali, zmagovalci, legende, face …

Vse te in še več ultrapohvalnih besed za udeležence T100 (oziroma 105 kilometrov pa ogromno višincev)  na UTVV!

Kaj pa spremljevalci?!!!

Nanje pa smo čisto pozabili?!

Ej, kakšne muke so to; biti spremljevalec, podpornik, navijač, motivator, garderober, nutricionist!

Koliko dela, odrekanja, zmrzovanja, skrbi, stresa, zato da na koncu vse lovorike poberejo tile norci od ultrašev!!!

Ne, ne, saj se hecam!

A vseeno naj vam opišem ta naporen dan trojice tekmovalcev in spremljevalcev/navijačev obenem.

Potem ko sva z Natašo v cilju pričakali Andreja, smo še malo posedali in klepetali, a naš triatlonec je bil precej nemiren. Plan je bil, da gremo na pico, potem pa pričakat ultraKatjo v Podnanos. A, bogtigave, kaj se je dogajalo v njegovi glavi! Ni pomagalo, da je Nataša v rezultatih prebrala, kako je Katja šele na x1 -kontrolni točki in da je še dolgo ne bo v Podnanos. Kot bi mu gorelo pod nogami, je odbrzel proti avtodomu v Vipavo, midve pa z njim. Na hitro sem polupčkala Tomaža2 in Luka in ju poslala domov. Ne vem, zakaj sva odklonili, da bi naju odpeljal do avtov oziroma Energe avtodoma, čez pet minut naju je že fajn pral dež. Superge, ki so se celih 25 kilometrov dobro držale razmočenega terena, so me na asfaltu kar fajn popeljale, skoraj na rit!

Pri vozilih sva se na hitro preoblekli in ker sva pričakovali pico, ni ne ena ne druga vzela dobrot, ki so nas čakale v avtih. Avtodom je že brnel, šoferja pa je od sile kar privzdigovalo. Kar naenkrat smo drveli proti Podnanosu, se parkirali, Andrej nama je dal hitre napotke, kako se stuširava in že ga ni bilo več. Osvežili sva se, obujali spomine na dirko, potem pa sva se tudi medve odpravili na kontrolno točko v vasi.

Zdaj pa bom, kot sem ji že napovedala, citirala svojo sotrpinko v preizkušnjah opisovanega dne, a z mojimi pripombami:

Na KT v Podnanosu so nas prijazne prostovoljke kar malo posvojile. Gluhi štruklji, češnje in kavica (še topli ocvirki, odlični kruhki, šalam, sir) so pasali, ma še bolj je pasalo domačno vzdušje in tista topla energija. Najmlajši so dežurali za ovinkom, da so pravočasno sporočili “eden gre” in s(m)o se vsi skupaj lahko pripravili na bučen sprejem novih in novih tekmovalcev (vse skupaj pa je odlično dirigirala gospa Jožica). Ko se je ulilo kot na sodni dan, smo šli takoj v akcijo. Hitro klopi in mize in vse potegnit bolj noter, da se pridobi nekaj prostora in lahko tekmovalci vsaj tistih nekaj minut predaha prevedrijo pod streho. Pa čeprav so prostovoljke potem ves čas stale, saj se ni dalo več sedeti! Ko je zmanjkalo tople juhe, je najprej odšibala ponjo šefica Joži, ko je juhe spet zmanjkalo, je spet odšibal kar domov po juho nekdo drug. Nove in nove dobrote so se vrstile na pultu, nekaj za tekmovalce, nekaj za nas :oops: . Hitro smo si s prostovoljci postali domači, malce smo jim tudi pomagali. Jaz sem bila nad tekmovalci tako navdušena, da sem se jim kar malo vsiljevala (pri italijanskih pa sem bila še prevajalka).

Vsi premočeni so bili in vsi smo se ponujali, kako jim lahko pomagamo. Ma, neverjetno!

AMPAK!

Tudi mene je zeblo, zeblo, zeblo! Kar tresla sem se. Ma, misel na pico v topli pivnici me je grela in tolažila celo tako, da sem se branila dobrot, katere so nam domačinke ponujale3 Tu smo na Tajatajo čakali skoraj 4 ure, da je ja ne bi zamudili :lol: . Od vseh tekmovalcev je prejela daleč najbolj bučen sprejem. Pa sem prepričana, da ne zato, ker so se nas zdaj na KT končno znebili :D . Ko se je odsmejala naprej, Andrejev nemir ni prav nič popustil. Predlagal je, da se kar z avtodomom odpeljemo do naslednje kontrolne točke, kjer bi se skuhali eno pašto in počakali Katjo. Oooookeeeej, pica splavala po vodi, ma tudi pašta mi je v tem zmrznjenem stanju zvenela vabljivo. Prav, pa pejmo. Ojeej, kako smo sekali ovinke, po poti prehiteli enega norega ;) kolesarja, moža še ene ultra junakinje, in že je šofer kuhal odlično pašto s tunino. Kako je že zapisal ŽigaX? Eh, ne da se mi iskat. Ma, v glavnem; ko je bila pašta kuhana, je Andrej zagrabil lonec in posodje (»bomo še komu ponudili, pa mogoče bo Katji zapašalo«) in vse skupaj odnesel v šotor. Premraženi ultraItalijan, ki je čakal na klik v glavi, da mu pove, ali naj nadaljuje ali ne, je še najbolj sumničavo gledal te toplo oblečene bedake, ki mu ponujajo pašto. Pašto!!! Spet sem se malo igrala prevajalko in se tiščala k plinski pečici.

Malo nesramno ne, stokati, da te zebe, ko v mrzel šotor kapljajo premočeni ultraši, ki jih čaka še… V Pri  Lovski koči smo se naposlušali novic o odstopih. En odstop – Žige X Gombača – smo spremljali v živo, skozi okno, takoj ko smo prispeli . Naposlušali smo se novic o tem, kako hudo je na Nanosu (2 stopinji, sneg, veter!!!). Andrej je nekemu mladcu celo dal svoja suha takaška oblačila, da se je lahko preoblekel! Koliko nesebičnih ljudi sem ta dan srečala? Veliko, veliko! Kar stiskalo me je, ko sem gledala, kako malo oblečeni so se tekmovalci podajali naprej. Tajatajo smo oblekli, še vedno je bila nasmejana in odločna, zato me zanjo ni skrbelo (Mene pa je, priznam!). Pa še na 3. mesto med ženskami se je ravno takrat prebila, zato sem vedela, da ni šans, da ji karkoli prepreči priti do cilja. Ona odšiba burji in mrazu pokazat, da se ju ne boji, mi pa naprej, do Abrama. Z avtodomom! Ej! Uf, tam je zeblo še nas. Le kako brije po nanoški planoti! Prav vsako lučko smo pozdravili, vsakemu ponudili pomoč, vsakega občudovali, ker je prišel do nas. Jaz sem se tiščala v koči, reva, zelo blizu pečice

(in stekla ven samo, ko sem slišala vzklike :«Lučka gre, lučka gre!«).

Ma, sem pa enemu Nemcu pomagala menjat baterije v lučki. To šteje? Z Italijanom pa sem se tu že dobro poznala in sem se ga iskreno razveselila, ko se je prikazal iz trde teme :)

Tukaj so bili prostovoljci moja zlata Helena in njen Martin (gorska reševalca), zdravnica Veronika4 (tudi gorska reševalka) (ki, na veliko srečo, na tej tekmi ni imela nobenega resnega dela), neka gospa, naspidiran lovec in otroci iz nekega vzgojnega zavoda. Helena jih je zelo pohvalila. In jaz še vedno ne morem pozabiti, kako dobre presne kroglice so imeli! Kmalu mimo švigne naša Klara, naspidirana, v nekem drugem svetu drvi zmagi naproti. Eden za drugim prispejo naši stari znanci, ki smo jih srečali že v Podnanosu. No, večina njih :( . Potem pride Peter Macuh in jaz vem, da bo naslednja lučka Tajatajina. In je bila res. In še vedno se je smejala! Burji in mrazu in dežju v brk! Odšibamo v cilj (Odšibamo, Nataša?! Odšibamo? Hehe, odvijugali smo po neskončnih ovinkih in meni se je zdelo, da se vozimo celo večnost in da bomo zamudili Katjo v cilju!), Klara je že prispela, Marija tudi, prav kmalu pa prileti tudi Tajataja. Končno jo lahko objamem objememO, to našo babo! Solzice zakamuflira dež.

Mene zebe, zebe, zebe, ta naša babnica pa lepo odskaklja na masažo! Nobene uvidevnosti, vam rečem, nobene!

Ne, resno!

Nobenih fanfar v cilju, nobene množice! Napovedovalec, še kdo od organizatorjev, kakšen prijatelj in to je to!

Prav zanima me, kaj občutijo ti ultra norci. Kaj si želijo?

Tam vidim Anžeta in prijatelja, klepetata, kot bi bil za njima 5 km tek. Nič se jima ne mudi počivat :? Kmalu priteče mladec, ki mu je Andrej posodil obleke, vesela sem.

Vesela sem vsakega, ki se izvije iz objema noči v cilj! Vidim tudi »mojega« Italijana, pa Nemca, pa domačina Benedikta, za katerega se mi je v Podnanosu zdelo, da je napol nag in da bo na Nanosu zmrznil!

Tudi Andrej je končno sproščen; celo radler pije, medtem ko se z Natašo za silo grejeva s čajem.

Katja pa še kar na masaži! :D

Opogumimo se in jo gremo pobarat, če pride ven. Nje pa ni več, je že v svojem toplem avto-domku.

Prav, potem grem pa tudi jaz spat :)

Na polurni poti do doma me zebe, a če vklopim gretje, mi je toplo in se mi spi. Trpim! Trpim!

Vidi kdo moje trpljenje?

Nihče!

Ok, hec hec hec!

Jaz bi še kar visela tam in gledala te naše junake.

In zato smo šli še v nedeljo na podelitev nagrad.

Ker se jih ne morem nagledat!

Ker so res junaki, heroji, carji, zmagovalci, ultranorci!!!

Tudi tisti, ki jim ni uspelo priti do cilja!

Vsi!

Eno posebno pleme.

Ljudstvo.

Familija!


  1. evo, se ne spomnim več, na kateri []
  2. oprosti še enkrat, dragi []
  3. še topli ocvirki!!!! MMMMMMM!! []
  4. Anita, je tvoja žlahta, sem zvedela pozneje []
  • Share/Bookmark

Tečem jaz, tečeš ti, tečemo mi vsi

Komentiraj

Objavil/a mojchka 19.05.2016 ob 20:45 pod Tek

Luka se razvija v pravega športnika.

Tale medalja je za tretje mesto v teku na 1000 metrov.

Ponosni!

Pssst, tudi Tajda v tekaškem svetu obeta, enkrat letno tek barv je dober začetek, ne? ;)


  • Share/Bookmark

T25 +

Komentiraj

Objavil/a mojchka 17.05.2016 ob 23:32 pod Na planincah, Tek, foto Tomaž, ljubezen, narava

Minuli vikend je potekal Gorski ultramaraton Vipavska dolina in s prijateljicami smo ga z velikim veseljem pričakovale. Vse, razen utraKatje, ki se je podala na najdaljšo, 1101 kilometrsko pot, smo bile prijavljene na “cici” razdaljo; 25 kilometrov in približno 1400 višinskih metrov.

Pridno smo se pripravljale in tako kot nekatere ženske uživajo v nakupovanju cunjic, šmink in lakov za nohte, smo me navdušeno nabavljale raznorazno “nujno potrebno” trail opremo.

Bolezen pa ne počiva2 in tako se je naša ekipa razpolovila. Jožica in Helena sta udeležbo s težkim srcem odpovedali.

Končno je napočila sobota, zaradi katere smo minuli teden večkrat dnevno preverjali, ali se je mokra vremenska napoved kaj spremenila.

Pa se prav dosti ni!

Ben, trenirale smo, izkušena ultrašica Energe Katja nam je nasula kup nasvetov, iz sladkorja nismo, torej PEJMO!

Z Natašo sva na parking prispeli istočasno; ob uri, ko so štartali na T503 in ko so T1004 imeli za sabo že približno 20 kilometrov.

Malo strateškega dogovarjanja5, kavica, pozdravi z znanimi in doslej samo virtualno znanimi prijatelji in že smo se zapodili na blatno pot.

Par dni pred tekom sem si najbolj razbijala glavo, ali naj s sabo nesem pohodne palice ali ne, sploh ker z njimi nisem hodila že ohoho let in nisem bila prepričana, ali mi bodo pomagale, ali me samo ovirale.6 Pa se je na prvem kilometru izkazalo, da bi bodo prišle še kako prav. Ko smo zagrizli v drseč blatni klanec, si se za napredovanje lahko oprijemal le bližnjih dreves ali svojih palic…

Z Natašo sva štartali skupaj, a se že tako dolgo poznava, da veva, kako prav je, da vsaka teče v svojem ritmu. Se bova že v cilju počakali!

O poti niti ne znam povedati dosti, vreme je bilo zame idealno, kmalu sem se slekla do kratke majice in v njej vztrajala do konca, le kapa s šiltom je pogosto romala v stranski žep nahrbtnika pa nazaj na glavo pa nazaj v žep, odvisno od gostote dežka. Zdaj se mi zdi, da sem bila tiktak na vrhu Nanosa; edino, kar je bilo slabega na poti, je bil košček čokolade, ki sem ga pojedla. O, kakšen bugivugi je povzročil v trebuhu! Moje paleo energijske ploščice pa so bile v težko dosegljivem žepu na hrbtu. A nahrbtnika ne maram snemati, sploh ko je majčka pod njim mokra. Sicer pa so bile okrepčevalnice tako dobro založene, da svojih priboljškov nisem potrebovala. Malo paradižnika in soli, kozarec Magnezije proti krčem in jupiiiii, spust z Nanosa. Pa nisem dolgo vriskala. Ko se je pot spet vzpela, so me v levo nogo zagrabili tako hudi krči, da sem skoraj jokala. Iz izkušenj vem, da moram ob krčih nadaljevati s hojo/tekom in tako je bilo tudi v soboto. Premagala sem jih :)

Nekje na tem delu poti smo se začele izmenjevati še z dvema dekletoma. Vsakič smo kakšno rekle, se pohecale, bodrile in si krajšale čas.

Helena, ki bi sicer morala teči z nami, je bila na UTVV gorska reševalka in povedala mi je, kje na progi bo. V glavi sem si ustvarila neko svojo sliko in potem celo pot tuhala, kje pri oštji je tista kapelica 2 km proč od Abrama, kjer naj bi bila najprej!!!! Mislila sem, da je to kje na začetku proge! Ker je pri nobeni “kapelici”7 ni bilo, sem mislila, da bo pač pri Abramu in sem  eni od teh dveh “sotekačic”, Aniti (mislim, da je bila domačinka), rekla: “Zdaj pa moram hitro teči, ker pri Abramu me čaka prijateljica!” Pa je niti tam ni bilo! Anitini svojci pa! :) In sem pojedla eno (al dve?) odlično kroglico z rožičevo moko  in pičila naprej in se spomnila… ma, ja, saj res, to je tam dol, tam, kjer smo se zadnjič vpisale v knjigo (al se nismo?)! In sem hitela hitela in mislim, da je bilo več kot 2 km, tista pot skozi gozd se vleče ko sto mater!!!!! Pa še tiste kontaktne leče, s katerimi ne vidim skoraj nič več! In sem tuhtala, kakšne barve vetrovko bo imela .. ker sem za kar nekaj ljudi od daleč mislila/upala, da so ona! In potem, končno!!! Končno! Res sem bila srečna! Zdaj še bolj vem, kako pomaga, če te kdo ob progi počaka, te spodbuja itd. Sploh, če je to ljuba oseba! Močno sva se objeli, pozdravila sem še njenega Martina, prav tako gorskega reševalca, izmenjala nekaj besed, Helena mi je še svetovala, naj pazim po skalah in ker sem se bala krčev8, sem hitro nadaljevala naprej.

Mojca, s katero sva si sedaj delali družbo in se izmenično prehitevali, me je na odcepu, kjer sem zgrešila pot, hitro opomnila, naj se vrnem. Ne, saj ni bilo slabo označeno, le jaz sem imela v glavi neko idejo, da je leva pot prava :|

Kar naenkrat pa izza ovinka najlepši razgled dneva, kar zavriskala sem in takoj izvlekla svojega najboljšega prijatelja, mobi ;)

foto: Mojca Raner

Klik klik, obvezni selfi9 in že je sledil spust, ki smo se ga tako bale.

Pa v resnici ni bilo hudega. Nekje na sredi poti sem se spomnila na obljubo Tomažu, da ga 5 km pred koncem pokličem/sms-nem, tako da bo pripravljen na moj prihod. Pa sem se na to spomila šele 1 km pred ciljem. Pokličem, on pa: “Pojdi počasneje, mi se šele vozimo!” Japajade!

A uspelo nam je, vsem. Z ene strani sem pritekla v cilj jaz, z druge pa Tomaž s fotoaparatom. Pa seveda Luka in Dea in Ace!

Kako sem jih bila vesela!

Ne vem pa, če se jih je tudi Mojca razveselila, psa sta se tudi njej motala med nogami. A ju ne smem karati preveč, po njuni zaslugi je ugotovila, da se “poznava” z Instagrama10.

Sonce je v tem času začelo kar veselo greti, na 4,5urni poti sem očitno premalo pila, zato sem kmalu iskala senco in z veliko slastjo spila hladno pivo!

Na tem mestu se moram še enkrat opravičiti Luku in Tomažu, mislim, da sem ju kar zanemarjala, a toliko tekačev sem morala pozdraviti! Ana, legendarna ZZtopka, Boštjan, sovaščan11 Rajko …

Kmalu je v cilj pribrzela še Nataša, dosegla je svoj zadan cilj, njen nasmejan obraz ni skrival zadovoljstva.

(Ej, tale moj osnovnošolski spis pa se kar vleče, ne? Nismo pa še niti na polovici dneva! No, tako se zmenimo; še par stavkov, za tisti plus iz naslova pa bom napisala novo objavo, prav?)

Ravno ko sem se basala s pašto in pohanim mesom, se nam je zazdelo, da v cilj teče znana postava in barva12. Ja, po 50-ih kilmetrih se je v cilj prismejal še ultraKatjin mož triAndrej.

Ta dan sva bili z Natašo še posebej navihani in nastala je tale “tur de Vipava” fotka.

O drugih najinih vragolijah tega dne pa naslednjič …


Vse fotke: če ni navedeno drugače, FB UTVV in Tomaž Lipicer

  1. ali nekaj takega []
  2. mogoče zato, ker človek premalo počiva?! []
  3. tek/trail na 50km []
  4. tek/trail na 100km []
  5. ma, ne glede teka, ne! []
  6. No, tudi z nahrbtnikom sem se precej ukvarjala, pošteno me je namučil! []
  7. prva nad Turo, pa Hieronim… []
  8. Sine, izađi, u moru ima grčeva! []
  9. kljub treningu še vedno ne znam delat selfijev, ne, Tajda? []
  10. pa zadnjič me je na tak način v Tivoliju spoznala tudi “Blueeyedlilla” []
  11. Kwmnc, seveda []
  12. Modra, seveda! Kot Modri Drikač! []
  • Share/Bookmark

Lakotniki

Komentiraj

Objavil/a mojchka 16.05.2016 ob 23:12 pod foto Tomaž

Če je hrana blizu, ne potrebujem povodca!

  • Share/Bookmark

Leteče nepotice

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.05.2016 ob 22:42 pod Ljubljana, Tek, prijateljske

Trojka Rajši tečemo, kot potico pečemo na teku trojk 2016.


Kar se spomnim od teka, je, da smo štartale prav zadaj in potem ves čas počasi prehitevale.
Pa klepetale.1
In UŽIVALE!

Analiza dogajanja z Energe Katjo2 je čudovito zaokrožila prijetno preživeto dopoldne.

Fotke iz cilja so povsem meglene. Krive smo, seveda, me; prehitro smo pritekle v cilj in Tomaž je bil nepripravljen.

;)

Ej, za 4 minute smo izboljšale lanski čas!

Kam to pelje, oštja?!

Kmalu nas bodo zaradi previsoke hitrosti oglobili!


  1. Ma, same resne debate, lepo prosim! []
  2. ali po domače povedano;  kofetkanje na sonču []
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »