Iz akvarija

Mojca teče teče v trgovino,

kavica predolga b’la je, joj,

pa ne bom zdaj v kabino,

modrc vedno enak je, hoj!¹

itd.

Pesmi nisem nikoli znala skladat.

V prozni obliki pa se tole sliši tako:

Ker točno vem, katero številko športnega nedrčka nosim in ker se mi je mudilo, sem v trgovini zagrabila taprvega in odhitela do blagajne. Tam me je presenetil mlad, naveličan trgovec, ki je s prijateljem debatiral, koliko mu mora vrniti, če je bil račun 36,06€, on pa mu je dal 50€: “Joj, ku ne znam več računat!”

Ma, pismo, kaj jim ne piše na ekrančku blagajne²?

Ko je končno zmetal moje drobnarije čez čitalec kod, sem samo še hitro plačala (s kartico, da mu ne bi bilo treba računat, revež!) in odbrzela domov.

Med pakiranjem za konec tedna v Čatežu sem se spomnila, da bi bilo dobro nedrček oprat, preden ga bom jutri nadela, a glej ga vraga:

JEBELACESTA³!!!!!!!!!!!!!!

1. prosto po Bitencu verjetno; Jurček teče teče v šolo [↩]
2. še na računu piše, koliko si dal in koliko ti je vrnil!!! [↩]
3. to sem zavpila z glasom in tonom Sapramiške [↩]

Podarjam.¹

Frišno² iz Londona …

Samo enkrat sem ju prelistala.

Na letalu.

1. nič več, je že oddano [↩]
2. no, ne vem, koliko je frišno, sta pa februarski izdaji [↩]

Je velik.

Je zanimiv.

Je turistu prijazen.

Je drag.

Je akcijsko znižan.

Je mrzel.

Je sončen.

Je deževen.

Je multi.

Je kulti.

Je šoping.

Je sprostitev.

Je stres.

Je vrvenje.

Je jutranji mir.

Je sprehod po pokopališču.

Je opazovanje nenavadno oblečenih ljudi.

Je kraljevski.

Je veličasten.

Je London.

Tajda me velikokrat preseneti s svojimi izdelki.

Ta je najnovejši; pomagala ji je najboljša prijateljica Lina.

Beležnica (v kateri je nekaj risb in opisov izmišljenih kristalov) je iz moos gumija (saj se mu tako reče, ne?).

DA, tudi danes bi rekla: DA!

(naslov objave je verz iz pesmi Cirila Zlobca Objem)

1. Vsakodnevno mučenje z vadbo pisanja številk nas zelo utruja. Luka ima slabšo motoriko rok, pa še levičar je in številke mu ne grejo …                                   Izkazalo se je, da ima Tomaž veliko potrpljenja, pa še boljši motivator je kot jaz, zato je to delo prevzel on. Res ga občudujem, kako je vztrajen! Tomaž, sedi, pet!¹
2. Veseli me, da se dnevi daljšajo. Zdaj lahko takoj po prihodu iz službe smuknem v tekaška oblačila in odtečem svoj krog v dnevni svetlobi. Nekje na polovici proge ne mislim več na noge, niti na dihanje; takrat začnem meditirati in nove ideje kar prekipevajo. Ko pa sem doma, pozabim skoraj vse. Naj nosim s sabo diktafon? Aja, Benč, če bereš; čas si kar ukradem, z energijo pa je malo bolj zapleteno. Predstavljam si, kako bom po teku polna energije in to je, vsaj zame, zadostna motivacija!
3. Konec meseca gremo spet² v London. Komaj čakam, komaj čakam! Ta pesem (ne video, ne besedilo, samo melodija in Duffyin glas…) me vedno spomni na moje jutranje sprehode po okolici Earls Courta. Letos si MORAM natančneje ogledati tamkajšnje pokopališče. Pa seveda Tower, kajne Merilu?
4. Tajda in Tomaž se učita fotografije. Rezultati so vidni tu, zaenkrat jih je malo, a bo kmalu bolje. Upam!
5. S prijatelji, familijo Č, smo ugotovili, da nam je skoraj zmanjkalo planinske kondicije in trudimo se, da jo izboljšamo. Minula nedelja na Trstelju je bila … očiščujoča? navdihujoča? utrujajoča?  LEPA!!!
6. Sovražim, ja, SOVRAŽIM, brezvestne lastnike psov, ki svoje živali³ puščajo brez nadzora. Prav nič prijetno ni, ko te v mraku sredi prijetnega sprehoda⁴ prestreže renčeč pes in te ne spusti naprej, dokler te ne reši kak mimovozeči avtomobil.
7. Prav tako ne maram ljudi, ki samo jamrajo. Ljudje, zberte se, pa naredite nekaj ZASE! Pomaga, garantiram!
8. Tale blog tako ali tako služi samo mojemu “spucavanju”. Ne berite ga …

1. Itak ga bom ta teden pohvalila še enkrat; že 10 let me prenaša, ubožec! [↩]
2. službeno, seveda [↩]
3. res ne morem reči ljubljenčke, ne morem! [↩]
4. ali teka [↩]

Če kdo ve, kje bi dobila take ali še bolj živopisane žabe za odrasle, naj takoj in nujno javi!!

Ja, otročja sem!

Ja, rada imam barve!

Ja, izogibam se razprodajam!

Rabim le in samo in izključno debele pisane žabe!

Naslednji teden greva s Tajdo na baletno predstavo Hrestač.

Zamislili sva si, da bo to samo najin pravljični dan, ko se bova sprehodili skozi praznično okrašeno Ljubljano, si brez moških priganjanj ogledovali razkošne izložbe in zanimive trgovine¹, v njih seveda tudi kaj kupili, spili vročo čokolado s katero od ljubljanskih prijateljic², mogoče celo skočili v kakšno galerijo …

Veliko želja imava, jaz pa tudi nekaj skrbi.

Pozabila sem že, kje se da v Ljubljani zastonj³ in varno parkirati, bega me tale kartica Urbana⁴, ne vem več, kje se v centru Ljubljane dobro je …

A bova vse uredili, bova! Kjer je volja, tam je pot!

Nestrpno čakava tale najin dan, res!

Aja, pa ne ozirajte se na pravopisne napake moje lepotičke, prav tako je površna kot jaz!!!

1. ja, ja, jih imam že en doooolg seznam v beležki! [↩]
2. šjorce, kako ste s časom 30. decembra? [↩]
3. ali vsaj poceni [↩]
4. ker bi se radi popeljali tudi s “trolo” [↩]

Ko je zunaj sneg in burja, ko so piškoti spečeni in je čaj še vroč, ko se otroci s svojim prijatelji igrajo v svojih sobah, ko je vse postorjeno …

… se zleknem na svoj ljubi kavč in berem¹.

V zadnjem času sta se me vsak na svoj način dotaknila tale dva bisera.

Priporočam. Zelo.

1. beri z nežnim, zasanjanim, uživajočim glasom [↩]

Zbudili smo se v zasneženo jutro.

Vendar se poleg snega pri nas zaganja tudi naša prijateljica burja, zato smo si snežaka prinesli kar na toplo.

Izgleda bolj kot kakšna račka, ne?