Iz akvarija

prebliski

Na Kamniškem sedlu

Komentiraj

Objavil/a mojchka 27.08.2015 ob 15:04 pod Na planincah, Slovenija, narava, prijateljske, z avtodomom

Hiter večerni dogovor v petek, premik na parkirišče pred Domom v Kamniški Bistrici in že je tu sobotno jutro in Nataša.
Kot vedno, točna kot ura :)
Polni energije zagrizemo v strmino.
Med klepetanjem spregledamo pravo pot in uberemo tisto, ki je tako prijetno ravna …
Do križišča, kjer se sekajo poti, ki niso del našega načrta.
Gremo nazaj!

Pa spet navzgor, navzgor, navzgor, do Pastirjev, kjer zelo teknejo okrepčila iz nahrbtnikov.

Pa spet navzgor, malo pomulimo malinove grmičke in že smo pri koči.
OOO, kako se prileže hladen radler.
Pa ne zdržimo dolgo sedečki.

Občudovati je treba razglede.
In delati selfije! (Skoraj ne obstaja fotografija mene brez mobija v rokah!))

In ko se vračamo, Luka okrca Natašo, da ona nenehno gleda v telefon! ;)

Zalo lep dan smo preživeli.
Po dolgem času smo bili spet v gorah in se spomnili, kako nam je všeč med skalami, ruševjem, neverjetnimi razgledi in prijetnimi ljudmi.

  • Share/Bookmark

Consegna a camper

Komentiraj

Objavil/a mojchka 20.08.2015 ob 19:52 pod Italija, Zabava, družinsko, popotniška, z avtodomom, Španija+Portugalska

Tako.

Pred resnim potopisom še prigoda našega zadnjega večera na poti.

Na skoraj 8.000 kilometrov dolgem potepanju sem se tako navadila na skoraj zastonj parkiranje avtodoma, da sem zadnji večer, ko smo se vozili od Monte Carla proti domačim krajem, vklopila trmo in nisem bila pripravljena plačati 10€ samo za “pernottamento”/”overnight”/prenočitev.

Ampak.

Dobiti zastonj IN prosto parkirišče na tisti strmi obali, v že tako nagnetenih obmorskih krajih, je bilo nemogoče.

Tudi plačljiva so bila zapolnjena do zadnjega kotička.

Saj bi se peljali še 100 km ali več naprej, a tudi Tomaža je kak dan prej napadla neka čudna trma in vztrajal je, da bo pregorele žarnice v žarometih menjal slovenski mehanik. Prav, bomo pa potovali samo podnevi!

A noč se je bližala, prostora pa nikjer.

Dvignemo se gor, daleč nad obalo, na avtocesto, bomo pa na AC počivališču prespali, pravim.

Pa spet nov preblisk.

“Daj, zavij v tej vasi ven, ne zgleda turistična, nismo več ob morju, sigurno bomo dobili primeren parking.”

In ga dobimo.

Pa nam nekaj, nevemkaj, ne diši.

Tu je nagnjeno, tam je blizu vhod v hišo itd.

“Pelji tja naprej, sem videla tablo P!”

Mimo nas se počasi pelje policijski avto.

Tomaž malo počaka, zavije, kjer je zavijanje prepovedano in čez par metrov nas policista, SEVEDA, ustavita!

Lepo se pomenimo, luči sploh niso problem, čeprav je že mrak, zavijanje, zavijanje pa!

“Ma, niste videli table?”

“Ma, ja, smo! Ma …”

“Ben, kazen vam moramo dat, pa plačat morate takoj! 28€!

Damo jima 50.

“Nimate drobiža?”

“Nimamo.”

“Mi tudi ne.”

Kaj zdaj?

“Peljite za nami v vas, boste v gostilni zamenjali!”

Pred lokalom se na klopci hladijo vaški starčki; “Ciao, Gianni1, come va?” :)

Tomaž teče v picerijo.

Nimajo drobiža.

No, prav, grem na bankomat.

“Ja, ma je daleč,” pravi Gianni.

“Nič, bom pa kupil pico, potem bo drobiž natakarjev problem!”

Ni bil.

Policista dobita svoje, mi pa listek za spomin. Pa tudi zagotovilo, da lahko prespimo kar tam, na placu pred picerijo.

Medtem ko prekladamo avtodom, nam šefe picerije že dostavi družinsko pico.

Kako dobra je bila!

Otroka sta zmazala celo2, pice že tri tedne nismo jedli in Tajda je ravno ta dan planirala, kako bomo doma spekli pico, jo obložili z domačimi paradižniki in baziliko in mmmmmm!!!

Še dobro, da je v hladilniku vedno “seckalica”! ;)

  1. tamlad policist []
  2. midva sva dobila samo košček “za pokušat” []
  • Share/Bookmark

Po ribe

Komentiraj

Objavil/a mojchka 19.08.2015 ob 14:45 pod družinsko, popotniška, z avtodomom, Španija+Portugalska

Mesta, mesteca, vasi Španije in Portugalske so v času sieste kot izumrla, zvečer pa živahna in vesela.
Tudi zjutraj1, tam do desetih, še vse spi.

Prve dneve popotovanja v nekem mestecu na večernem sprehodu zagledamo simpatično tržnico.
Sklenemo, da naslednji dan zgodaj vstanemo, prehitimo vse stranke in kupimo najboljše ribe in morske sadeže.
In res, ob 6:30 zazvoni ura2, preskočimo sicer obvezni zajtrk in ob sedmih smo že na tržnici.
Zaprta!
Nikjer nikogar.
Vse zaprto; kafiči, trgovine, trafike, vse.
Tišina je kar malo strašljiva.
Čakamo.
Občutek imam, da sedaj pa nekaj bo.
Samo še minutko in bo priropotal prvi ribiški čoln.
Občutek vara.
Se še malo sprehodimo po mestecu, Tomaž ima na pretek časa za fotografiranje praznih ulic, saj ni nikjer nikogar.
Ko pregledamo skoraj cel kraj, se vrnemo k tržnici.
Še vedno nikogar nikjer.

Okoli devetih končno odprejo prvi kafič, vsa sestradana hitro nabavim kup peciva …
Vprašam, kdaj pridejo ribiči na tržnico.
OOOO, ne še, pravijo, ne še…

Pa jih nismo čakali, so vabili naslednji kraji :)
Napake pa nismo več ponovili… čeprav vstajali pa smo še vedno kar zgodaj.
Za njihove razmere PREzgodaj!

  1. dopoldne! []
  2. Tajda kljub drugačni obljubi samo zamrmra, da bo raje še malo spala []
  • Share/Bookmark

hov-hov

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.08.2015 ob 12:41 pod družinsko, naši ljubljenčki, pasje, popotniška, praznično, z avtodomom, Španija+Portugalska

Hodimo tako po Belemu (del Lizbone), vroče sonce pripeka, hladen vetrc prijetno hladi, psa sta se pravkar ofrišala na zelenici pri šobah za zalivanje in sproščeno tekata okoli.

Kar naenkrat pristopi možakar in mi nekaj razlaga. Nekako mu dopovem, da ga ne razumem in v polomljeni angleščini mi pove, da potuje okoli s svojo psičko, ki pa ravno danes praznuje rojstni dan.

Rad bi ji pripravil presenečenje, zato me prosi, če jo držim, dokler on steče v svoj kombi po torto, darilo, klobučke, piščalke itd.

Psom nadevamo klobuke, jaz celo fotografiram slavljenko, zapojemo ji Vse najboljše v angleščini, portugalščini in tudi slovenščini.

Cela reč, hehehe!

Imam kar slabo vest, ker mi našim psom ne prirejamo takih presenečenj, ko me gospod vpraša: “Veste, kje ste?”
Čudno ga pogledam: “Ja, v Lizboni!”
“Ja, pa tudi na Skriti kameri!”

:D

Šele sedaj opazimo še en čudno parkiran črn kombi, iz katerega nam maha snemalec.

:D

Dea in Ace sta za nagrado pri sodelovanju dobila priboljške, mi pa nič :)

No, dobili smo prijetno doživetje, to šteje največ, kajne?

  • Share/Bookmark

39 stopnij

Komentiraj

Objavil/a mojchka 7.08.2015 ob 13:35 pod družinsko, popotniška, z avtodomom, Španija+Portugalska

Drugi so uživali na tej sanjski plaži blizu mesta Albufeira na jugu Portugalske, jaz pa sem se premetavala v postelji v avtodomu, medtem ko me je izmenično oblival pot in zeblo do kosti.
Zunaj JE bilo prijetno toplo, a moje telo se je segrelo do 39 stopinj.
Pomagal je stari dobri nasvet; dvakrat sem se tako prepotila, da sem premočila obleko in rjuhe, nato pa je šlo na boljše.
Tudi zato se moramo vrniti na Portugalsko; na tej plaži še moram ujeti kak sončni žarek, se potopiti v hladni modrino in raziskovati jame v skalah!

  • Share/Bookmark

Ne gre

Komentiraj

Objavil/a mojchka 4.08.2015 ob 08:36 pod družinsko, narava, popotniška, z avtodomom, Španija+Portugalska

Naloga.
Napisati poročilo z letošnjega potepanja po severni Španiji in Portugalski.
Ne gre.
Ne gre.
Ne gre.
Prepisovati iz ladijskega dnevnika se mi ne ljubi, znova pisati tudi ne ;)
Ma, nekaj bom že skomponirala.
Spodobi se in pravično je.

  • Share/Bookmark

Osvežitev

Komentiraj

Objavil/a mojchka 2.07.2015 ob 22:43 pod Na planincah, kar tako nametano, narava

Nadiža. Voda tako hladna, da zapeče.

Kuk. Zelen, razgleden in sladek kot gozdne jagode.

Tik tak in je konec junija!

  • Share/Bookmark

Vsak konec je nov začetek

Komentiraj

Objavil/a mojchka 15.06.2015 ob 22:04 pod mama PONOSNA, tata PONOSEN

Veliko več zmorejo in znajo, kot mislimo!
Sposobni so velikih dejanj.
Znajo stopiti skupaj.
Znajo se skregati.
Znajo se priti stisniti v objem in se pocrkljati.
Znajo nas postaviti na trdna tla.
Prihodnost je njihova.
In prepričana sem, da jo bodo znali narediti veliko boljšo, kot jim jo napovedujemo.

Vse fotke: Tomaž (“tudi s kompaktom se da”)

  • Share/Bookmark

Kaj pomaga?

Komentiraj

Objavil/a mojchka 14.06.2015 ob 22:02 pod Avstrija, Zabava, popotniška, prijateljske

Pri opeklinah od bosoteka namreč.

Hlajenje v mrzlo mrzli vodi1, čiščenje z “arniko v šnopcu”, smiljenje samemu sebi, sladoled, mazanje z domačim ognjičevim mazilom, bepantenolom, vsem, kar nam pride pod roko, klicanje bližnjih in jokcanje v telefon, sladoled, branje dobrih knjig, čimmanj hoje, sladoled, sladoled pa še sladoled in misel, da je treba čez par dni peljat hčerko in prijateljice na Dunaj; čas je za vsakoletni koncert 1D!!!

Ko so podplati godni za hojo, opekline zaščitimo s fenomenalno mrežico Grassolind, čez damo tanko gazico in lično oblepimo.

V službi s pomočjo pesniškega pretiravanja povemo napeto zgodbo in razkazujemo (lično oblepljene, seveda) bojne rane.

Potem je vožnja do Dunaja, iskanje odprte gostilne, spanje v velikanski sobi, hoja po mestu, uživanje  ob ledeni kavi na Mariahilfeštrasse, drenjanje v gneči po koncertu, prebijanje do podzemne in vožnja nazaj MALA MALICA!

  1. ki se pa, žal, takoj segreje []
  • Share/Bookmark

Bosotek v treh slikah

Komentiraj

Objavil/a mojchka 12.06.2015 ob 18:12 pod Tek

Dan mora biti vroč, sonce mora dobesedno pripekati.
Če ni tako, nas bo zeblo.
Za ogrevanje odtečemo nekaj krogov v supergah.

Zdaj smo pripravljeni.
Sezujemo copate in nogavice in veselo stečemo po prijetno toplem tartanu.

Nasmešek nam kar ne izgine z obraza.
Sonček nas greje, sotekači nas začudeno gledajo v noge, a mi se ne damo.
Če imamo občutek, da nas podlaga praska po podplatih, se motimo.
Zato vztrajamo še en krog.
Ta oranžna snov, ki na pogled deluje mehka in prijetna, nam dobesedno žge podplate!
Kar čutimo, kako se nam delata ogromna žulja; eden na enem, drugi na drugem podplatu!
Pridemo do “baze” in ker nas je sram, kakšno neumnost smo naredili, takoj obujemo nogavice in se šepajoč odpravimo za možem in sinom v avto.
Ko se končno sezujemo, občudujemo prelepe opekline/mehurje na podplatih.
Dva do tri dni jokamo in stokamo.

Aja, tretja slika.
Za vaše dobro počutje raje prilagamo sliko moje zveste sotekačice.
Pri njej in Ace-u smo premogli dovolj zdrave pameti, da smo jima dovolili odteči samo en krog po razbeljenem stadionu.

* po resničnih dogodkih na dobrodelnem teku “10 krogov za 10 nasmehov” v organizaciji društva Never give up

* vse fotke; Gorazde Pelcl. Hvala!

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »