Iz akvarija

Moja draga prijateljica Helena je multitalent. Tudi pesnica. Dobra pesnica.

Dobro dene, ko kakšno pesem posveti meni.

Zgornja me je spravila v solze.

Hvala, Helena.

In hvala tudi vsem drugim prijateljicam, s katerimi smo si v zadnjih letih delile veliko močnih trenutkov.

Še veliko lepega nas čaka!

Same veste, katere ste!

Rada vas imam.

Upam, da vam to dovoljkrat povem ali vsaj pokažem!

Zaradi vas sem in postajam boljša oseba!

čisto fejst punca si, ampak …

Ne, ne,  nič “ampak”, ne bom naštevala tvojih pomanjkljivosti.

Rada te imam tako, kakršna si.¹

Vse najboljše ti želim;

pazi nase,

zabavaj se,

ljubi,

teči,

beri,

piši,

poj,

smej se,

hodi,

sprosti se,

bodi žleht,

bodi odločna,

bodi vztrajna,

bodi prijateljica,

ustvarjaj,

pojdi na koncert, pojdi v gledališče,

bodi mirna,

ne zamujaj,

ne jamraj,

…

rada se imej!

1. kar pa ne pomeni, da se ne smeš izboljševati! [↩]

Kot vsako pomlad, tudi danes na poti iz službe sanjam svoj kavč

Doma najprej pregled škode, ki jo je naredila toča v vrtu,

nato klepet s sosedom, ki se je po dolgem času vrnil domov na kratek obisk. Luka že skače okoli mene s svojimi zgodbicami in doživetji. Najprej je nad sosedom navdušen, ker mu ta pove zgodbico iz svojih partizanskih let, a saj vemo, kako radi stari ljudje na dolgo pripovedujejo in Luka nima toliko potrpljenja.

Po popoldanski malici me kavč dokončno zvabi v svoja »nedrja«. Dremež pa je kratek, kot ponavadi me sredi najslajšega prebudi mobi.

Vsa mačkasta se prekladam po hiši, vržem cunje v pralni stroj, nekaj na hitro zlikam, pregledam Lukovo šolsko torbo, napol pripravim večerjo (T&T sta s psi na treningu), do konca preberem niti ne tako dobro kriminalko … ves čas v ozadju misel, kako se mi danes pa res ne ljubi na tek.

Nadležno misel mi uspe premagati: »Grem na eno osmičko« in že tečem proti Vogrščku.

Nikjer nikogar, senčka, mir, ptički žvrgolijo, pošumevanje v grmovju uspešno ignoriram (nekdo me je enkrat pošteno prestrašil z divjimi prašiči .

Že sem pri akumulacijskem jezeru.

Kam naprej?

Poiščem končno to krožno pot okoli jezera? No, pa dajmo. Saj se lahko obrnem, če bo zoprna.

Uf, kakšen klanec. Dajmo ga premagat, zanima me, kaj je za tistim ovinkom zgoraj.

Lepši razgled na jezero?

Na zahajajoče sonce?

Na okoliške gričke?

Na Kras skoraj na dosegu roke?

In tečem.

Malce sem že utrujena, bo ta ovinek končno obrnil pot proti domu?

Ne še. Še eden, ki zavija nekam proč.

Če grem nazaj, bo predolga.

Aha, zdaj pa sem na že bolj znanem terenu. Približno tudi vem, koliko kilometrov me še čaka do doma. Zdaj lahko pokličem, naj prižgejo pečico, dajo kuhat jajca, začinijo zrezke, zabelijo solato (»Joj, mama, koliko nalog!«).

Še tole blatno pot predrsam,

se prebijem skozi zaraščeno potko,

še zadnjič pogledam jezero (in v mislih navdušeno pripovedujem Tomažu, kako super pot za sprehajanje psov sem odkrila),

posmukam gozdne jagode, ki ujamejo moj pogled, premagam predzadnji klanec, zdaj že kar težje diham, še dva kilometra asfalta in …

Juhej, doma smo, utrujeni utrujeni žejni, a polni energije!

Bo kmalu večerja???

Tudi moj mož zna bit romantičen

Danes se je v gledališču Verdi v italijanski Gorici odvijal 4. mednarodni festival nenavadne enakosti  (4. Festival internazionale dell’insolita normalita) – ANFFAS’ got talent.

In nastopali so tudi naši junaki:

Raštel¹

Nekdaj glavna nakupovalna ulica tistih, ki niso imeli dovolj pod palcem, da bi kupovali na ulici “Korša”, kjer so bile trgovine znanih blagovnih znamk, in tistih, katere so labirinti ulic Trsta ali celo Vidma plašili.

Kako so nas trgovci prezirali!

Bili neprijazni.

In z nami niso nikoli govorili slovensko.  Ne, ker ne bi znali, ampak ker tega niso hoteli.

Da bi nam ja pokazali, kakšni vzhodnjaško zaostali revčki smo. Sčavi. Jugoslavi.

Ki smo pri njih kupovali kavo, prašek, slabo sešite majice in grde kavbojke.

Malo pretiravam, a vseeno; mene kot najstnico je bilo vedno sram povedati, da sem nekaj kupila na R’štelu.

Ne vem, res ne vem, zakaj je mojo mamo vedno vleklo v to neprijazno ulico.

Jo moram vprašati!

No, in ta nekdaj živahna ulica je sedaj sredi sobotnega popoldneva, ko bi moralo najbolj vrveti, tiha, samotna, prazna …

Italijani, ki še vedno nočejo govoriti slovensko, pa množično oblegajo “naš” nakupovalni center, tam sitnarijo, v trgovinah zahtevajo skoraj nemogoče in se v samopostrežni restavraciji bašejo z dunajcem in pomfrijem …

1. Via Rastello v “stari” ali bolj pravilno; italijanski Gorici [↩]

Saj je lepo teči v dežju in vsa tista zelena barva in poseben vonj in …

MA, mene ZEBEEEE in ne grem ven, NE!

… lepe otroke¹

1. ki se nočejo fotografirati [↩]

Že nekaj časa sem jo sanjala.

In danes so se sanje uresničile.

Te pike!!! Skrajni čas, da nesem fotič očistit!

pozerka Dea

fajt

od nikoder se nam je pridružila Kiki (tako smo jo mi poimenovali)

še malo treninga - Tomaž ne more iz svoje kože

v cvetju

pozornost

vse cveti

potonika

pogled z vrha

Kratek postanek in že so nas dežne kaplje pregnale v dolino.