Iz akvarija

prebliski

Selitev

Komentiraj

Objavil/a mojchka 22.05.2017 ob 20:02 pod Aktualno

Preselila sem se na nov naslov:

https://mojchka.wordpress.com

  • Share/Bookmark

Še en trejl

Komentiraj

Objavil/a mojchka 5.05.2017 ob 22:50 pod gremo v hribe, narava, prijateljske, trail

Žlahtnik ali prijatelj od Jožice je rekel, še dobro, da jaz kaj napišem, tako vsaj zve za njene podvige.

No, pa dajmo opisat, kakšne so se nam dogajale zadnjič, na “Kucelj trailu”.

S Tomažem, Jožico in Natašo smo se na hitro zmenili, ampak res na hitro, v soboto popoldne, da se na velikonočno nedeljo podamo na pot, za katero res lahko rečem, da leži nad našim domom.

Zjutraj smo se zbrali na parkirnem mestu (domačina sva, kot ponavadi, zamujala), takoj pritisnili “start” na svojih napravah (brez tega ne gre; da ne bi vedeli, koliko kilometrov in koliko višinskih metrov smo premagali!) in že klepetali1 proti prvi “kontrolni točki”; Vitovski cerkvici in nadaljevali na Kopitnik, kjer pa so nas ulovile prve kaplje. Pa tako vroče in sončno je bilo do takrat! Na kratko smo povedrili pod streho lovske koče, nato nadaljevali s hojo, nekaj kapelj nas res ne bo prestrašilo!

Malo naprej od še enega idiličnega kotička, Krnice, so se nam izmuznile markacije, pot, ki smo jo ubrali, pa so nekajkrat presekala gromozanska podrta drevesa. Plezali smo čez, pod, okoli njih.

Kar nekam hitro smo prišli na impresivni Veliki rob!

Nataši in Jožici je bila pot tako všeč, da sploh nita pomišljali, ko sem vprašala, če nadaljujemo do Kuclja.2

Ne vem, če jima ni bilo v naslednjih uricah žal …

Tik pred vzponom na Kucelj je namreč nebo prekril črn oblak in kot za stavo iz sebe metal sodro. Na vrhu smo se vseeno še pofotkali za spomin, a hitro zbežali nazaj, v zavetje gozda. Ki pa zavetja ni nudil! Tanke vetrovke iz nahrbtnikov niso dolgo zadrževale vode, tudi obutev je kmalu premočila.

Na tleh se je nabrala bela plast kroglic.

Nato še grmenje!

Med hitenjem na izhodišče smo nehote ubrali različne poti. Tomaž je hitel za psoma (prestrašenima zaradi grmenja) naprej po eni, Jožica po drugi, Nataša in jaz po tretji.

Sedaj se nismo več hecali, kako nas bo prišla iskat Helena, gorska reševalka, ki je tokrat ostala doma!

Z otrplimi prsti sem komaj izvlekla telefon, ki je neprenehoma zvonil. Tomaž mi je sporočil, da nas ne bo čakal, ker ga preveč zebe (moj mož dobi, ko ga zazebe, hudo alergično reakcijo!). Vprašal je, če smo dohitele Jožico.

Nismo!

Kje je? Ni s tabo?

Pokličem jo; ne ve natančno, kje je, a pot je dobro označena in držala se je bo.

Nama z Natašo sta se pridružila še dva fanta, ki prav tako nista bila prepričana, če gremo prav. Markacijam smo sicer sledili, a so vodile v smer, ki se mi ni zdela prava. Sama pri sebi sem se začela tolažiti, da bomo v vsakem primeru prišli nekam v dolino in si potem tam našli prevoz do avtomobilov.

Še enkrat sem klicala Jožico, a signal se je izgubljal, tako da se nisva nič zmenili. Zdaj me je že skrbelo zanjo, na teh poteh je bila prvič.

Burja me je tako ohladila, da sem že šklepetala z zobmi, ko smo končno prispeli na Sekulak, za katerega pa res lahko rečem, da mi je precej domač teren.

Takoj mi je bilo topleje pri srcu, Natašo in mlada tujca bom varno pripeljala v Vitovlje, jupiii!

Tudi Jožica je sporočila, da nas počaka pri Sveti Luciji.

Ravno ko smo se spustili na meni ljubo, pravljično jasico, je posijalo sonce in kmalu sva zaslišali Jožičine vesele vzklike, pri cerkvici se je v samem nedrčku nastavljala toplim žarkom, oblačila pa sušila na bližnjih vejah!

Sproščen smeh in glasen ropot skal, ki so se odvalile od srca!

Naše potepanje smo zaključile še z ogledom Vitovskega jezera in se že pošteno utrujene (jaz pa še vedno premražena) pridružile Tomažu, ki nas je čakal v blagodejno ogretem avtomobilu.

Za konec pa ponovimo star tekaški pregovor: ni slabega vremena, so le neustrezna oblačila.

  1. no, vsaj punce []
  2. Priznam, upala sem, da se bomo obrnili :) Pri mami sem namreč “naročila” kosilo, na katero bi že po krajši poti pošteno zamujali. []
  • Share/Bookmark

#predanost

Komentiraj

Objavil/a mojchka 20.04.2017 ob 18:26 pod družinsko, foto Tomaž, gledališče, kultura, mama PONOSNA, tata PONOSEN

Sedimo pri večerji.

Gledam tole mlado ženskico pred sabo.

Pripoveduje nam o vajah, utrujena je, mora se še učiti, jutri pišejo psihologijo, med vajami bo še z nekaj sošolci tekla v šolo, na list papirja izlila svoje znanje o temi in se vrnila v gledališče.

Vmes bo kaj prigriznila, nekaj zdravega, zagotovo. Poplaknila s kavo.1

Cele dneve je v “mestu”, vznemirjenje narašča, bliža se premiera.

“Glejta, da se bosta lepo oblekla!”

“Saj ne znava drugače!” (HAHAHAHA)

Malce je drugačna kot minulo leto. Spet se nam je približala.

Nekega dne nas je celo presenetila in privolila, da gre z nami na izlet.

Naslednjega dne spet.

Je kaj narobe, se potiho sprašujem …

Nič ni narobe, to je najina hčerka, taka je.

Včasih nerazumljiva.

Včasih nerazumljena.

Vedno najina, naša!

*****

Premiera. Tudi mi sedimo na odru. Čisto blizu smo jim.

In se čudimo!

Kako so napredovali!

Kako so suvereni!

Kako so sproščeni!

“Od kdaj zna Tajda tako lepo peti???”

Cmok imam v grlu, solzne oči.

Razganja me od ponosa!

In se smejemo!

“Od kod so potegnili to “foro”?! Dobra, dobra!”

“Jo je premagal smeh?!”

“Ne, to se ti samo zdi! Prezahtevna si!”

Tako močno zadržujem dih, da sem vsa napeta, mišice me bolijo.

Srkam besede in spremljam mimiko, glas.

Kaj je ŽE konec?!

Aplavz, gromek aplavz.

Bravoooo!

****

To je pesem za mojo hčerko.

Za deklico, ki prinaša veselje v naša življenja, tudi ko je sitna!

To je zate, Tajda, ta moja ljubezen in ponos, ki ju ne znam izraziti z besedami.

“Opiši, zakaj smo bili dobri, mama! Kako smo bili dobri? Kaj je bilo tako odlično?!”

Ne vem, Tajda!

VSE!

AMO (Amaterski mladinski oder) SNG Nova Gorica: Žlahtni meščan

Foto: Tomaž Lipicer

  1. upam, da ne s pivom []
  • Share/Bookmark

ob Nadiži

Komentiraj

Objavil/a mojchka 3.04.2017 ob 22:57 pod Italija, narava, popotniška, z avtodomom

Petek po službi.

Luka sva oddala na Kras, Tajdo pustila v miru doma, pograbila nekaj športnih cunj, knjige in ribe v konzervi in se odpravila do krajev, ki so nam tako blizu, a tudi zelo nepoznani.

Po slabi uri počasne, turistične vožnje sva v Čedadu1 izskočila iz avtodoma, psoma nadela povodce in se že sprehajala po tlakovanih poteh mesteca2. Tomaž je kmalu povlekel fotoaparat iz nahrbtnika, jaz pa sem mirno in brez pripomb čakala, da je opravil svoje, saj sem ga sem3 zvabila ravno z obljubo, da bo lahko fotografiral, kolikor bo želel. V mestnem jedru naju je presenetil živahen “vijavaj”. Toliko italijanskih krajev smo že obiskali, pa nas še vedno preseneti to njihovo veselje do druženja, “čakulanja”4 ob pijački ali kar sredi ulice! Takoj najdeš sogovornika, če pa imaš zraven še psa, pridejo ljudje kar sami k tebi!

Na srečo sva se njihove ležernosti en malček nalezla in zato v soboto zjutraj nisva hitela iz postelje, tako da sva v center prišla ravno ob največjem vrvenju. Na toplem sončku sva spila ginseng kavico5, se v turističnem uradu založila z informacijami, še malo zaokrožila po ulicah, nato pa, ah, končno, samotne poti!

Za vse, ki radi hodijo; iz Čedada vodi kar nekaj krožnih poti, tudi Alpe Adria trail gre skozi, za kolesarje pa je tam sploh raj!

Midva sva izbrala odlično označeno “rdečo” pot med polji do vasi Sanguarzo, tam pa sva pohod želela podaljšati s priključitvijo na zeleno pot, vendar sva zamešala smer hoje in kar nekaj časa hodila proč od izhodišča. Spet sva imela srečo v obliki “motoriziranega kolesarja”, ki naju je na zelo samotni poti pravilno usmeril. Po 16ih kilometrih sem se komaj privlekla do “najinega” lokalčka, kjer sva si privoščila hladno pivo in se po glasovanju razšla; Tomaž na fotolov, psa in jaz pa na zaslužen počitek v avtodom.

Raje niti ne omenjam, kako zgodaj smo se vsi zazibali v nočni počitek ;)

Tudi nedelja nam je postregla s toplim sončkom; po kavici in nabavi frika6 in strucchov sem Tomaža komaj odtrgala od uličnega fotografiranja in ga prisilila, da nas je peljal do bližnjega Špetra Slovenov7, od koder smo se sprehodili po vaseh Nadiških dolin; najprej po kolesarski poti do Bečje, Saržente, Pentjaga, tam smo se spustili do reke Nadiže, da smo se osvežili,

v Lipi šli čez most na drugo stran reke, se povzpeli v Tarčet, do Landarske jame, se spustili v Bjačo, Saržento in Nokulo. Tam naprej bi moral biti mostiček (za pešce in verjetno kolesarje), ki vodi v Špeter, a je trenutno zaprt8 in tako smo morali pot podaljšati do Dolenj Barnasa, da smo lahko prečkali mrzlo lepotico in se vrnili v Špeter. Števec je obrnil dobrih 14 km, lička so pordela in radler na cilju je prijal kot že dolgo ne!

Le obiščite kdaj te Nadiške doline, ne bo vam žal. Jaz sem si obljubila, da se bom bolj pozanimala o zgodovini in sodobnosti Slovencev v teh odmaknjenih, a prelepih krajih!

In, seveda, se tja še vrnila!

  1. majhno, mirno, simpatično parkirišče za avtodome-klik klik na te besede []
  2. aja, še prej naju je garmin zapeljal v ozke ulice, od koder so naju še pravočasno preusmerili prijazni domačini []
  3. on si je želel na morje []
  4. klepetanja []
  5. Tomaž na “stara” leta postaja kafetar []
  6. v Italiji je kulinarična specialiteta frika italijanskega spola []
  7. San Pietro al Natisone []
  8. ga popravljajo []
  • Share/Bookmark

Fino in Portofino

Komentiraj

Objavil/a mojchka 23.03.2017 ob 22:31 pod Italija, popotniška, z avtodomom

(ZIMSKE POČITNICE 2017)

Tako lep plan sem imela!

Mislim, da nisem še nikoli tako natančno načrtovala poti!

Pa je vremenska napoved odločila, da ne bo šlo. Da raje pojdimo južneje.

Na srečo sva se odločila, da se bomo “južneje” peljali izven avtocest, tako da sem med vožnjo imela dovolj časa za iskanje po zemljevidu, nekih starih zapiskih, revijah, aplikacijah, spletu.

Čisto slučajno (no, v svojih ljubih aplikacijah sem našla informacijo, da je tam prijetno postajališče za avtodome) smo se sredi dneva ustavili v vasi Mirandola in ugibali, zakaj so vse starejše, pa tudi nekatere novejše, stavbe obdane z gradbenimi odri in zajlami, izpraznjene… Seveda, serija potresov pred leti!

Pod večer smo čez prelaz XXXXX (neskončno dolgo smo vijugali z njega) končno prispeli na parkirišče San Rocco v naravnem parku Portofino. Do njega pelje precej ozka pot in nanjo smo zavili skupaj še z enim italijanskim avtodomom in se skozi okna spraševali, če ne bomo kje zaglavili. Nismo. Kmalu smo bili na želenem kraju, “makina” za parkirnino nam je sporočala, da smo tu lahko zastonj, čez ograjo pa smo občudovali lep razgled na morje in lučke vasi Camogli.

Zjutraj smo našli še tablo z zarisanimi potmi po naravnem parku (kar 80 km jih je!) in se takoj podali proti Portofinu, za katerega sem imela nekje v podzavesti zapisano, da je to nek mondeni kraj in da ga moramo it pogledat, tam pojest focaccio ali dve, čilat na toplem sončku itd. Poti so lepo označene, pa tudi ne preveč naporne (no, na naše mnenje se ni treba preveč zanašati, nenazadnje imamo kar precej pohodniške kondicije), vijugajo skozi gozd, pa proti razglednim točkam nad morjem, gori, doli. Razpotij je mnogo, a so vsa označena. Če vsaj približno veš, kam bi rad prišel, ni nobenega problema. Dan je bil topel in naši nahrbniki so skoraj pokali po šivih, saj smo jih nabasali z jaknami, toplimi majicami in vsam, kar smo lahko odložili. Na počivališčih so poleg klopi, miz in informativnih tabel postavljeni tudi pitniki, tako da nas vsaj za vodo ni skrbelo (z dvema psoma je kar hitro zmanjka, sploh na tak topel dan). Precej utrujeni smo pod sabo končno zagledali Portofino in se skoraj zapodili vanj. Lepa vasička, ne rečem, a pričakovala sem vse kaj drugega! :) Očitno je domačine presenetil naval turistov, saj so bili vsi lokalčki nabiti do zadnjega kotička, v edini odprti trgovini pa je zmanjkalo čisto vsega za pod zob. Pa je moja fokača splavala po vodi!

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi rekla: “Pa pojdimo do naslednje vasi, tam zagotovo kaj najdemo!”

Japajade!

Pohrustali smo zadnje piškotke iz nahrbtnika in se pogumno odpravili čez hrib. Ampak, ko si utrujen, tudi nedolžen hrib pokaže bolj ostre zobe in potrebnih je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov, da Luka ni obupal (Moj najbolj domiselen prijem? “Lej, do kamperja moramo priti! In če malo pospešiš korak, bomo hitreje tam!” Hahahaha!). S pomočjo prijaznega domačina nam je uspelo pot zarisati tako, da smo naredili lep krog in se nismo vračali po istih krajih!

Po 22 km hoje smo se izmučeni spustili na vaški trg pred cerkvijo in kar naenkrat opazili, kako vsi (topel nedeljski dan je na plano zvabil precej ljudi), ki prihajajo izza neke stavbe, v rokah nosijo cele vrečke dobrot. Seveda smo zavili tja in KONČNO fokača!!! Kupila sem je štiri kose (za tri osebe), poleg pa še posušene kostanje in hlebček kruha. Na kilometrski poti do avtodoma smo fokače in kostanj že pohrustali!

Naslednji dan o sončku ni bilo več ne duha ne sluha, a vseeno smo se po 900 stopnicah (smo prešteli!) spustili v Camogli.

Tam “fokačerije” na vsakih nekajdeset korakov! Degustirali smo zelo zavzeto!

Seveda zaradi carboloadinga pred napornim vzponom nazaj na hrib!

Ker nam je bilo hoje dovolj, smo se odpeljali do Santa Margerite, a tudi tu nam nekaj ni dovolilo, da bi počivali.

Seveda pa nismo počeli nič novega; hoja, fokača, kafe, klepet z domačini, fotkanje …

Za oddih od vasic obiščemo La Spezio, nato pa zavijemo še do Portovenere. Zame je to bila ljubezen na prvi pogled. Že s parkirišča, ki je SPET visoko na hribu, sem videla, da me bo kralj začaral. In me je! Ne znam povedat, zakaj. Zato!

Najprej zvečer, ko so valovi butali v obalo in veter s pomočjo jamborov jadrnic ustvarjal nekakšno psihadelično glasbo!

Zjutraj pa, ko so oblaki izginili, oooh… Kar ostala bi tam! IN najprej bi si vzela čas, da bi pregledala vse nagrobnike na pokopališču s spektakularnim razgledom!

A ko smo se vrnili v avtodom, nas je močno prestrašilo glasno pokanje. Na drugi strani parkirišča je vojaška baza (mornarica, kaj vem?!) in očitno so imeli strelske vaje s topovi. Prav neprijetno nam je bilo.

Precej hitro in z obžalovanjem smo se odpeljali naprej, samo oplazili še eno vasico na hribu, Montemarcello in obmorski Viareggio in pristali v Lucci, kjer smo bili pred 6 leti na našem prvem potovanju z avtodomom v tujino in se nam je mestece usedlo v srce.

Med pohajkovanjem po uličicah sva s Tomažem sklenila, da je čas ugoden za tretji poskus obiska Firenz. Prva dva sta potekala v dežju in zdelo se nama je, da končno zasluživa sončen dan.

V Pistoi smo se ustavili samo toliko, da se je Tomaž v knjigarni/kavarni zaljubil v ginseng kavo in Luka kupil Playboy (ben, recimo, da zbira Playboye v jezikih dežel, ki jih obiščemo), zvečer pa smo že drnjohali na parkirišču pri firenškem stadionu.

Od tam je peške prijeten sprehod, pa si že v mestnem jedru, v simpatični, po italijansko kaotično živahni ulički. Ne vem ji imena, a naslednjič jo bom zagotovo znala spet poiskat. In ta “naslednjič” BO in bo prav kmalu!

Firence so nam namreč naklonile prelep pomladni dan! Z opisovanjem, kaj vse nas je navdušilo, bi samo pokvarila vtis, pa še vas bi dolgočasila, a ne?

Ko smo na števcu naštepali krepko čez 20 km hoje, smo se končno odpravili k zasluženemu počitku.

Domov smo se zadovoljni (in jaz lepo porejena) vrnili preko Ravenne in Comacchia, ki sta že skoraj obvezna za postanke na naših italijanskih potovanjih.

  • Share/Bookmark

Prvi Štanjel-Cerje(-Lokvica) trail

Komentiraj

Objavil/a mojchka 19.03.2017 ob 22:00 pod Kras, gremo v hribe, narava, prijateljske, tek

27 kilometrov (načrtovanih je bilo občutno manj!)

okoli  750 višincev

6 fejst ljudi

3 psi

topel dan

in obronki Krasa

od Štanjela preko Lukovca, Grižnika, Šumke, Ovčjaka, Lipnika, pa čez Železna vrata na Trstelj

tam kavica in štrudelj, mmmm

od Trstelja naprej pa je bilo že težje1, vzponom ni bilo konca;

Stol, Stolovec, Lešenjak, Vrtovka, Renški vrh, Veliki Vrh in končno Fajtji hrib, kmalu pa tudi Cerje in spust do avtomobila

ker, kot je rekla organizatorka Helena; “slovensko ime za trail je GOR-DOL”

KRASEN DAN NA KRASU


  1. ma, samo zato, ker je tam pisalo, da je do Cerja še 3 ure in pol! []
  • Share/Bookmark

Kaj vidiš, ko hitiš

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.03.2017 ob 18:50 pod Aktualno, gremo v hribe, narava

Med včerajšnjim samotnim sprehodom na moj ljubi Vitovski hrib nisem hitela.

Po predolgem času se nisem obremenjevala s časom (v to sem se morala prisiliti!).

Iskala sem stare, pozabljene poti, iskala sem novo življenjsko filozofijo (Koliko sem jih že zamenjala? Sem kakšno sploh že imela?).

Kar fajn sem zafilozofirala in verjetno tudi kak stavek izrekla naglas.

Da sta ga slišala psa, in ptice in veverice!

(Pa tudi zato, da bi splašila morebitne medvede in divje prašiče!)

Počakala sem najprej skoraj polno luno, nato še sončni zahod, občudovala lučke v dolini.

Moje telo mi že dolgo nekaj sporoča, jaz pa ga nisem slišala, poslušala.

Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah, namesto v pol ure?!

Je bolje pogledati sto stvari, ali videti, resnično videti, eno samo?

Se splača sekirati za stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Potem sem tudi vprašanjem zaprla pot.

Poslušala sem ptičke, ki čisto drugače žvrgolijo, ko se sonce skrije.

Opazovala mrak, ki je ovijal gozd.

Čisto malo tekla.

Ker je bilo lepo.

To je bil moj osmi marec.

Čeprav ni bil ravno osmega v mesecu!

  • Share/Bookmark

Oznanilo

Komentiraj

Objavil/a mojchka 8.03.2017 ob 18:03 pod foto Tomaž

Posluh, posluh!


Tomaž ima novo spletno stran.


Lepa je.


tomazlipicer.com


Obiščite jo kaj, no …

  • Share/Bookmark

dan za dnem

Komentiraj

Objavil/a mojchka 17.02.2017 ob 17:26 pod družinsko, gremo v hribe

Še smo živi, še smo zdravi1, obljubljali smo neke novosti in presenečenja, a zadeva se ne odvija po planih. Ko opazuješ delo ali izdelke drugih, se vse zdi tako enostavno, najenostavneje seveda kritizirati. Pri ugrizu v jabolko pa ugotoviš, da vsaka stvar terja energijo, poskuse, padce, vzpone, obup, zagon, veselje, razočaranje, vztrajanja, trmo …

Nič hudega, nam vsaj dolgčas ni.

Močno močno pogrešamo potovanja, kar si lajšamo s planinskimi podvigi med vikendi in prazniki.

Je lepo (in koristno), pomaga pa ne preveč!

Na srečo so počitnice pred vrati, bolezni izganjamo in novi kraji nas čakajo.

  1. no, ja … []
  • Share/Bookmark

#UčimoSeCeloŽivljenje

Komentiraj

Objavil/a mojchka 15.01.2017 ob 22:14 pod učenje

Ne mraz prejšnji konec tedna, niti sneg ta, mi nista preprečila, da bi se udeležila tečaja klasične oziroma švedske masaže v Ljubljani.

Naučila sem se veliko novega, pod budnimi Dunjinimi očmi osvajala tehnike masaže, spoznala kopico zanimivih ljudi, bila velikokrat zmasirana, sedaj pa bodo od mojih novo pridobljenih veščin imeli največ koristi moji domači (no, ne vsi; masaže psov se nismo učili).

Ugotovila/naučila sem še:

  • vožnja po snegu ni tak bavbav, kot se mi je zdelo do sedaj, seveda z ustrezno opremljenim avtom
  • s “tapravimi” prijateljicami nikoli ne zmanjka tem za klepet (Nataša1, hvala za gostoljubnost, lepo si poskrbela zame … celo “črne” banane si mi zrihtala!!!)
  • sendvič, ki je prenočil na minus 13 stopinjah, se od jutra do kosila na sobni temperaturi ne odtaja popolnoma
  • dva konca tedna brez pohodov in teka sta odločno preveč!
  1. Aljoša, hvala za celo sobo! []
  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »