Iz akvarija

Pred dnevi me je Tajda med najinim crkljanjem vprašala, če imam v trebuščku dojenčka.

Ker je doslej vedno zatrjevala, da noče še enega brata/sestre, sem jo malo podražila in potrdila njen sum.

Pa mi je bilo kmalu žal, ker so njene oči tako veselo zažarele: “Res?”

“Ne, sem SAMO debela!”¹

Res je, zredila sem se, kljub temu, da že od novega leta naprej zatrjujem: “Zdaj pa zares konec s sladkarijami in prigrizki!”

Točno vem, kaj delam narobe.

Še bolj točno in boleče se zavedam, česa ne počnem. Ne migam! Totalno sem se polenila.

Ko pridem iz službe, sem najraje doma. Bluzim po stanovanju, težim otrokoma, naj gresta ven, na zrak, migat, sama pa jima dajem res krasen zgled.

Tako, priznala sem vam: “Sem Mojca, sem lena in sem zavaljena!”

Zdaj bo vse lažje!

Pa še cenim.se spet!

1. Seveda je Tomaž takoj “zapel” in jo začel spraševat, če bi bila vesela dojenčka! [↩]