Iz akvarija

prebliski

Spet pri sosedih

Komentiraj

Objavil/a mojchka 5.05.2014 ob 23:41 pod družinsko, pasje, popotniška, praznično, z avtodomom

Sreda

Pot do La Spezie (sploh po Padski nižini) se sicer vleče, saj se izogibamo plačljivim cestam, a ko pridemo do Modene, je pokrajina že bolj razgibana; privoščimo si postanek za pretegovanje pasjih nog, “splezamo” dva prelaza , dodamo postanek za fotografiranje in zvečer smo že na parkirišču blizu železniške postaje v La Spezii (44.10711, 009.80852), ki naj bi jo imeli za izhodišče za izlet v Cinque terre.

Nevajena tega, da se Tomaž strinja že s prvim parkiriščem za prenočevanje, predlagam, da se odpeljemo v katero od petih vasic, poskusit srečo s parkiranjem bliže našemu cilju. Po krajšem kroženju, ko smo že utrujeni in naveličani vožnje, Tomaž zagleda prijetno mestece ob cesti, kjer je parkiranih že nekaj avtodomov. Po zemljevidu sodeč smo nad vasico Riomaggiore (44.10565, 009.73651) in ko stopim ven, da usmerjam šoferja pri parkiranju, me osupne prelep razgled na vasico spodaj in na nešteto kresničk, ki se svetlikajo v grmovju.

O, ja, kar tu bomo ostali!

Četrtek

Vstanemo zgodaj in se po zajtrku razgledamo po okolici. Smo na parkirišču Corniolo, od koder enkrat zjutraj celo odpelje avtobus v vasico Riomaggiore, ampak to je za pusije, mi smo vendar hribolazci in bomo že zmogli ta hrib, no, dolino!

Pot med vinogradi in vrtovi je res strma, ne priporočamo je v deževnih dneh (20 minut hoje do vasice Riomaggiore, 30 minut od vasice Manarola).

“Spodaj” kupimo dnevno družinsko karto (31,50€) za vlak, ki velja tudi za lokalne avtobuse, nekaj muzejev in za plačljive sprehajalne poti, a žal izvemo, da je “Via del Amore” zaprta. Poplave pred leti, saj veste! No, ja, nič, spravimo se na vlak in najprej odpeljemo v Monterosso al mare, kjer Luka namoči noge v Ligurskem morju in kjer na kratkem sprehodu po vasici ugotovimo, da je le-ta preveč turistično natrapana, zato se odpeljemo v bolj očarljivo Vernazzo.

Na vlakih je že gneča, zato se je treba kar prerivati. V Corniglii smo prepričani, da se bomo v vasico na gričku odpeljali z avtobusom, a nas od tega odvrne strašna gneča na postaji. Celo Tajda, ki sovraži hojo v hrib, se odloči za le-to, raje kot bi v nabasanem busu trpela ob raznoraznih vonjavah in vročini. Od daleč zgleda pot v vas prav ubijalska, od blizu pa je čisto simpatična in hitro smo v senci med hišicami. Psa navdušujeta ameriške turiste, plašita pa japonske (nekaj hipotez, zakaj je tako, smo razvili). V enem od tipičnih lokalčkov se ob nakupu pic margerit za otroka ne morem upreti slastni fokači (ni paleo!!!) z rožmarinom. S Tajdo pohrustava vsaka svojo.

Sonce že pošteno pripeka, na srečo pa so povsod pipe s hladno pitno vodo, kjer pridno polnimo svoje stekleničke.

Manarola je meni najbolj všeč in tu preživimo tudi največ časa.

Izborim si samostojen izlet na pokopališče višje nad vasjo. Do njega pelje krasna pot skozi park, kjer imamo družinski posvet in Tomaž nam elegantno “vsili” odločitev, da ne bomo hiteli v Riomaggiore na edini avtobus do našega parkirišča ob 17:15, ampak si bomo lepo vzeli čas za umirjeno pohajkovanje po vasicah, si privoščili sladoled in nakup obveznega magnetka in se potem z veliko počitki povzpeli do avtodoma.

Tako smo tudi naredili, le da sta otroka kar pozabila na sladoled, saj sta kljub utrujenosti uživala v vseh nenavadnih in očarljivih motivih, ki so se nam ponujali.

Po zadnji vožnji z vlakom, smo le-tega z velikim olajšanjem pozdravili, zaradi gneče so bile vožnje namreč zelo neudobne in stresne (smo se pa prvič peljali z dvonadstropnim vlakom!).

Tudi vasica Riomaggiore nas je navdušila, sploh, ker lahko (v vseh vaseh) že po par korakih po bolj odmaknjenih ulicah prideš do skritih, mirnih, osamljenih kotičkov.

Ob mraku prilezemo do našega domka in po hitri večerjici kmalu zadrnjohamo.

Petek

Zbudi nas dež, zato se napotimo proti Toscani, Tajda si želi še enkrat v Piso. Tam parkiramo na brezplačnem parkirišču 15 minut hoda od “trga čudežev” (43.72961, 010.39137, Parcheggio Via Pietrasantina; del postaje za avtobuse, malce je skrito za bencinsko črpalko Tamoil), kamor se v rahlem dežju sprehodimo, naredimo nekaj fotk, Luka si kupi spominček (“Zakaj tega stolpa ne kar podrejo in sezidajo novega, ravnega?!”) in po kosilcu že brrrrm brrrm vijugamo proti Firenzam.

Izkaže se, da je na brezplačnem parkirišču Piazzale Michelangelo (od koder je čudovit razgled na mesto) parkiranje za avtodome prepovedano, zato se malo vozakamo okoli in hitro odkrijemo majhno, neugledno parkirišče (43.75936, 011.27219), prav tako blizu starega mestnega jedra.

Ogled mesta je relativno hiter in precej moker. Prav pred Duomom nenadejano srečamo mojega bratranca z družino, potem pa nas obilen naliv prežene v domek. Vseeno smo si uspeli ogledati tudi Ponte Vecchio.

Na parkirišču se smuka nek sumljiv tip, Tomaž pravi, da je nek mešetar s kolesi, en avto je preurejen v prenočišče in nekako tu ne bi prenočevali. Najprej se napotimo na uradno parkirišče za avtodome, vendar me napade sindrom škrtosti in pravim, da že ne bom dala 12 € za prenočevanje kar tam nekje, daleč od centra. Hitro poiščem koordinate parkirišča v neki vasici (Fiesole) in že se znajdemo v ozki uličici, ki se še oža in oža. Tomaž že dobiva “urtikarijo”, ko sliši, kako veje grmovja škripajo po stranicah kamperja, jaz pa se še jezim nanj, kako komplicira. Ko cesta že ne more biti bolj ozka, se še postavi navpično navzgor; Tomaž je na koncu z živci, jaz pa bi, kot ponavadi, seveda, trmarila naprej. Moj pametni mož je na srečo odločen: “Tu gor ne gremo”!

Alora?

Gremo rikverc, bomo kje obrnili.

Ma, kje???!!!

Pripelje se avto in iz njega stopi zelo prijazen in kar malo prestrašen možiček, ki mi svetuje, da res obrnemo na kraju, kjer je malce širša cesta (mogoče je široka 7 metrov, kamper pa je dolg 6m in še nekaj), potem pa naj grem jaz na vrh hriba ustavit promet, saj je cesta enosmerna. Ponuja mi še svojo baterijsko svetilko, a se mu najlepše zahvalim, vzamem našo “ledlenserko” , pomagam Tomažu obrnit (naprej nazaj stooop naprej nazaj stoop naprej nazaj stooop naprej nazaj stoop naprej nazaj stoooop naprej nazaj stoooop naprej nazaj stoooop naprej nazaj stoooop naprej nazaj okeeeej, naprej naprej naprej) in že tečem kot zmešana v hrib (tako hitro še nisem tekla, pa še v natikačih!). Ena italijanska baba me skoraj povozi (ne vem, kaj je mislila, zakaj maham tam sredi ceste) in potem se nekako rešimo iz godlje.

Pretresena poiščem nove koordinate in kmalu smo v vasici Pontassieve, kjer se ustavimo na prijetnem parkirišču pri športnem parku (43.773248, 11.427657) in po večerji kot ubiti popadamo v postelje.

Sobota

Dež. Dež. Dež.

Gremo še enkrat v Firenze?

Ne, sprehajanje v dežju nam ne diši.

Peljimo se proti severu, morda se zjasni.

Pridemo v Ravenno, še vedno dežuje, a se ustavimo za malico in kratek posvet.

Posvet se sprevrže v prepir in že se vozimo naprej; kar domov, sva rekla s Tomažem.

Kmalu posije sončke, najina jeza se poleže in ustavimo se v nam ljubi Chioggi, na že znanem parkirišču pred vhodom v mestece (45.207949, 12.276203; 6€/24h ali 0,75€ na uro); sprehodimo se po kolesarsko sprehajalni krožni poti do “centra” in tu nas navduši živahno dogajanje na trgu in po okoliških ulicah. Očitno so  po deževnem petku in soboti vsi komaj čakali, da grejo na večerno “pasedžato”.

Nedelja

Še enkrat se sprehodimo do centra dogajanja, pričakujemo, da bodo ljudje hiteli k mašam, a ni tako. Večina jih poseda pred lokalčki, ujamemo zbor motoristov, pofirbcamo po znameniti ribji tržnici, se spomnimo, da moramo še pogledati film Ime mi je Li, ki se dogaja v Chioggi in se počaaaaasi odpravimo domov.

Za nami je še eno popotovanje, kjer smo se največ naučili o nas samih.

V Firence pa zagotovo še kdaj gremo.

Poravnat stare dolgove.

In tudi v nesrečni Fiesole MORAMO, samo da najdemo pravo pot … ;)

  • Share/Bookmark
 
11 odgovorov na “Spet pri sosedih”
  1. Katja - 6.05.2014 ob 07:25

    Super potopis …. ma sem se nasmejala to z obračanjem … saj vem da vam takrat ni bilo smešno, samo se zgodi vsem … slej ko prej …. Cinque terre pa čakajo tudi nas …

  2. mojcej - 6.05.2014 ob 15:23
    mojcej

    Ja, se zgodi, in na srečo smo imeli… srečo :)

    Cinque terre so zelo lepe, a je pametno izbrati kakšen bolj “neturističen” termin.
    En starejši gospod, s katerim sem poklepetala, je rekel, da je najlepše jeseni, septembra, oktobra.. če le ni dežja!

  3. Andrej - 8.05.2014 ob 09:47

    Fajn ste se imeli. Tole z obračanem se po par takih manevrih navadiš in sploh ni več takšna tragedija. Tomaž je čisto preveč nagle jeze. :)

  4. mojcej - 8.05.2014 ob 11:06
    mojcej

    :)
    ne kliči hudiča, ne želim si več takih manevrov, res ne!!!
    Čakam vaš potopis!

  5. Andrej - 8.05.2014 ob 20:45

    Ja, ja, saj bo. :)

  6. Metlca - 12.05.2014 ob 12:23

    Fajn potopis, pa lepo popotovanje, polno doživetij. Škoda, da niste imel lepšega vremena.
    Cinque terre so res lepe, midva sva imela časa za doživljanje le en dan, bo treba ponovit.
    Obračanje in ozke ulice – poznam(sicer ne z AD ampak busom), res zna bit nočna mora. Je pa en zanimiv spomin, pol ko je vse za tabo :-)

  7. mojcej - 13.05.2014 ob 15:31
    mojcej

    Ja, res, ko je vse mimo, se lahko smeješ in obujaš spomine … ko pa te to doleti, ufff!

  8. Brane - 26.05.2014 ob 18:45

    To,to! Je pa malce kratek tale prispevek. Kljub temu veliko informacij zame – za naju!

  9. mojcej - 26.05.2014 ob 20:49
    mojcej

    Brane, me veseli, da ti pride kaj prav (in ja, moji prispevki so vedno bolj kratki :)

  10. Miško - 8.06.2014 ob 12:06

    Hvala za zanimive in koristne informacije. Vidim, da doživetja delite z dvema Colijema. Kakšne so vaše izkušnje pri uporabi javnih prevoznih sredstev s psom v Italiji? Tudi mi trije, Vlasta, šnaucerka Tilly in jaz, nameravamo jeseni tja, pa je vsaka informacija zlata vredna.

  11. mojcej - 8.06.2014 ob 19:27
    mojcej

    V Italiji so pred kakšnim letom sprejeli zakon, da je psom dovoljeno povosod, tudi v bolnice.. tako da sploh ne boste imeli problema. Na javnih prevoznih sredstvih se pa nismo dosti vozili, a na vlaku v 5terre ni bilo problema, kupiš pač vozovnico (otroško) in se pelješ.
    Se mi zdi, da odkar velja v Italiji ta zakon, vidiš ljudi s psi prav povsod. Le na plažah so menda še težave (itak nam italijanske plaže niso všeč ;)
    Obstaja pa pri Riminiju ena plaža, kamor ljudje brez psov ne smejo :)
    http://www.pesmojprijatelj.si/clanek/plaza-prepovedana-tistim-ki-niso-v-druzbi-psa

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !