Iz akvarija

prebliski

Ljubno – Logarska dolina = 27km

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.09.2015 ob 14:46 pod prijateljske, tek

Nataša me je že dolgo nagovarjala k udeležbi na eni od krajših razdalj na maratonu v Logarski dolini, a vsakič sem uspela najti dober izgovor, najboljši pa je ta, da ima v začetku septembra Luka rojstni dan, zaenkrat pa dajem njemu še malenkost prednosti pred tekom . ;)

Letos pa sem že v juliju vse splanirala in premislila, tako da o “Logarski” ni bilo več debate. To bo imeniten preizkus pripravljenosti pred maratonom v Ljubljani.

Potem ko tri dopustniške tedne nisem pretekla niti kilometra, sem bila avgusta zelo pridna.  Luka in Tomaž sta preživljala razigrane urice na goriškem bazenu, sama pa sem s psoma raziskovala nove tekaške poti v okolici.

Imela sem srečo.

Ko sem se zasitila klancev, da sem po namigu ”mimotekoče” gospe našla ravno traso, ki na približno vsake tri kilometre prečka potoček ali zavije k reki, tako da sta se Dea in Ace lahko ohladila in napila, jaz pa ulovila sapo. Nad traso sem bila tako navdušena, da sem tja popeljala tudi Heleno in Tomaža, pa še koga bom, tudi za Luka na kolesu je to imenitna pot.

Pred planiranim daljšim tekom so bili pri nas močni nalivi, na dan D pa se je zjasnilo in spet sem tekla v vročini. A dobila sem dodaten izziv; narasli hudourniki so se zlivali čez pot, prečkala sem jih lahko le tako, da sem se povzpela na železniški nasip. Na začetku mi je bilo to plezanje zanimiva popestritev, po dvajsetih kilometrih pa je bil to že pravi alpinistični podvig :)

No, da skrajšamo; za 27km sem bila pripravljena, na deževno vremensko napoved pa ne. Kaj obleči? Kaj obuti? Naj nosim očala ali leče?

S petka na soboto sem prespala pri Nataši, s sabo privlekla skoraj vse tekaške cunje in rezervna oblačila za po teku, si že doma pripravila svojo obvezno “palačinko”1 in se veselila, kako bom lahko pred spanjem v miru brala. Pajade! Dva odstavka in že mi je knjiga padla na obraz. :D

Sredi noči me je zbudil strašen naliv in spomnila sem se na ultraKatjo, ki naj bi čez nekaj uric štartala na 75 km progo. Poslala sem ji nekaj toplih in suhih misli in sem obrnila v topli posteljici …

Pot do Ljubnega je minila v prijetnem klepetu, tam oddaja nahrbtnika s suhimi oblačili na vojaški kamion, pa spet dilema, kaj obleči, kaj sleči (Saša, hvala, da mi od takrat pa še do danes čuvaš majčko, katero sem se odločila sleči), kavica, obisk toaletnih prostorov in že smo ploskali ultrašem in maratoncem, ki so švigali mimo.

O, lej jo, ultraKatja, dobro jo reže! Zgledalo je, da jo je najino navijanje razveselilo :) Kot je obljubila, naju je že pred štartom prehitela! Divjakinja!!!

Pok in že smo se tudi 27kilometraši pognali na pot.

No, pognali!

Pač, vsak v svojem ritmu.

Z Natašo sva začeli počasi. Zelo mi je prijalo teči v družbi, sploh ker nama kar ni zmanjkalo tem za klepet. Kmalu naju je spet ulovila ultraKatja z Andrejem, tokrat slabše volje, najino zafrkavanje ni naletelo na dober odziv ;) , tiktak naju je pustila za sabo.

TriAndrej nama je še prijazno ponudil, da ga pokličeva, če bova kaj potrebovali, potem pa se je zapodil za svojo ženkico.

Prvih 17 kilometrov mi je res minilo hitro, potem pa sem se odločila, da malo pospešim. Nataši sem se izgovorila, da “me tišči lulat, pa se v tem dežku raje ne bi slačila, bom raje pohitela na cilj” :)

Saj sem hitela, a dež in veter so se zarotili proti meni, proti vsem. Na začetku sem se še izogibala lužam, potem pa sem kar zakoračila v največje, zraven kričala na ves glas (itak je kričanje udušil dež), kmalu pa se še smejala sama sebi. Potem ko sem se ločila od Nataše, sem si izbrala tekača, ki ga bom “lovila”, a s preveliko lahkoto sem ga prehitela. In tako naslednjega in še naslednjega, tudi enega, ki mi je bil že od daleč znan, Boštjana. Seveda sem vsakega po svoji navadi ogovorila, saj ne vem več, kaj sem nakladala. Vedno mi je zanimivo, kako se ljudje odzovejo na mojo “vsiljivost”.

No, ultrašice2, ki sem jih prehitevala tik pred ciljem, so bile vse vesele moje klepetavosti :)

Čof čof čof še par velikih luž in že sem bila v cilju; najprej sem veselo ugledala velike kozarce vročega čaja in pohitela k njim, tako da sem se skoraj izmuznila delilcem medalj :)

Sledilo je neponovljivo luščenje iz mokrih tekaških oblačil in tlačenje v ozke, a tople kavbojke na sekancih v neki hali. Takih povezovalnih doživetij, ko vsem kažeš svojo belo, premočeno rit, na “velikih” tekih ni!  :)

Kmalu piskne Natašin SMS, naj pridem v ultraEnerge avtodom na analizo in toploto. Objemi, čestitke (Katja je prevzela družinski rekord), uživanje na toplem, ahhhh, paše!

Kljub dežju in mrazu je bilo ta dan vse prijetno, okusen pasulj v vlažnem vojaškem šotoru, pijačka v gostilni, vesela ugotovitev, da je Nataša v svoji kategoriji zasedla tretje mesto, podelitev nagrad najboljšim – ultraKatja je itak redna obiskovalka stopničk; prva v kategoriji in četrta absolutno ((Še vedno nimam odgovora na vprašanje, zakaj so podelili nagrade šestim najboljšim moškim, ženskam pa samo trem!)) , dremava vožnja v toplem avtodomu do Ljubnega in nato še z Natašo do Ljubljane.

Potem je nastopila volčja lakota3, ki se do danes še ni nehala. Pohrustam čisto vse, kar mi pride na pot.
Tako kot jejo

    zadovoljni

ljudje :)

Skupinska fotka: triAndrej

  1. banana, jajce, laneno, sončnična in bučna semena []
  2. drage dame, vse moje spoštovanje! []
  3. od Ljubljane do doma sem zmazala višnjev žepek in skoraj cel hlebček z orehi []
  • Share/Bookmark
 
12 odgovorov na “Ljubno – Logarska dolina = 27km”
  1. Pika - 11.09.2015 ob 14:55

    KOK SM VESELA. ZATE :) CARICA!!!

  2. Andrej - 11.09.2015 ob 15:50

    Bravo Mojca. Jaz sem pred mnogimi leti šel na kolesarski maraton iz Ljubljane proti Logarski, sicer v lastni reziji s takratnimi sošolci. Cilj so bile Luče pred Logarsko. Zdaj se redno vracam tja k tašči na obisk. :) :) :)

  3. Nataša - 11.09.2015 ob 20:23

    Mojca, sem ti rekla, da je Logarska nekaj posebnega!!! Upam, da prvič ni bilo zadnjič :-)

  4. mojchka - 12.09.2015 ob 11:15
    mojchka

    @Pika, hvala. Drugo leto tudi ti, prav?
    @Andrej, nepozaben izlet, torej. Lahko bi se zmenli, da bi drugo leto imel tam okrepcevalnico za tekace.

  5. mojchka - 12.09.2015 ob 11:16
    mojchka

    @Natasa, res ni bilo zadnjic, totalno sem navdusena.
    Aja, pa JUHUUUU, Nataso je moj blog koncno vzljubil in sedaj lahko komentira

  6. neza - 12.09.2015 ob 12:16

    Čestitke tebi in vsem ostalim! Kje sem še jaz za vami …
    Imam pa eno vpr.in sicer o tisti volčji lakoti.
    Pozimi sem po več letih zopet začela s tekom in hkrati se je prebudila tudi tista posebna lakota. Kakor je pokazal čas, jo zapolnim več kot bi bilo treba (beri: se redim kljub treningom med 10 in 20 km). saj ne, da se m hotela hujšati s tekom, ampak dobivanje kg pa nekako ne sede no.
    Sem mislila, da se na dolgi rok potem ta lakota umiri, ko se telo navadi na take obremenitve. Pa se ne? Kako vi umirjate to, da se potem ne zgodi, da teden po polmaratonu ne poješ vsak dan po enga hlebčka z orehi? :) se je treba kontrolirati in zavestno omejevati? Ker moje telo to H.O.Č.E.
    hvala
    :)
    uspešno še naprej

  7. Andrej - 12.09.2015 ob 15:43

    Mojca, če bi vedel da si na maratonu, bi te čakalo posebno okrepčilo. Smo bili na obisku pri taščici ravno tisti vikend. ;)

  8. Metlca - 12.09.2015 ob 17:25

    Mojca, tole je pa en resen podvig. Čestitam!

  9. mojchka - 13.09.2015 ob 20:27
    mojchka

    @Andrej, nič, se boš moral oddolžiti naslednje leto!!! ;)
    @Metlca, hvala!
    @Neza, kaj naj ti recem. Pri meni volcja lakota ni minila nikoli! Od vedno rada jem in to se je mogoče umirilo samo kdaj, ko sem bila noro zaljubljena :)
    S tekom tudi jaz nisem izgubila niti grama!
    Mislim, da mora vsak najti svojo idealno pot in svojo idealno prehrano. Pri meni in možu je delovalo, ko sva se “vrgla” v paleo prehrano. Sicer on še vedno vztraja, jaz pa zadnje čase jem skoraj vse. Bo pa nekaj na tem; da se je treba izogibat sladkorju, ta nam dela hudiča!

  10. anita - 14.09.2015 ob 13:37

    Ma Carica!
    Prav hudo je, da je toliko zanimivih tekem na sporedu,ki se jih ne moreš udeležiti.
    Tudi to bo treba dat enkrat na spored.
    Mogoče takrat, ko bodo mulci že večji. :)

  11. neza - 14.09.2015 ob 19:27

    Ja, zaljubljenost res pomaga. Se spomnim :)

    Mislim, da se moram enostavno umiriti in jesti počasi. Potem te nekako mine pojesti cel hleb :)
    Samo v praksi je to malo težje izvesti.

    Sicer pa super blog. Te spremljam šele krajši čas in sem vesela vsake objave.

  12. mojchka - 16.09.2015 ob 09:41
    mojchka

    @Anita, res je, vsak vikend kakšna privlačna, zanimiva, izzivajoča tekma :)
    Jih ne bo zmanjkalo do penzije.

    @neza ; ja, je tudi meni skoraj misija nemogoče; jesti počasi!
    Hvala za pohvale!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !