Iz akvarija

prebliski

42 za 42

Komentiraj

Objavil/a mojchka 28.10.2015 ob 13:58 pod Ljubljana, prijateljske, tek, z avtodomom

Uspelo mi je!
Juhuhu!
Pretekla sem maratonsko razdaljo!

Veliko imam za povedati, pa ne vem, kje in kdaj naj začnem.
Zjutraj v avtodomu, ko me je pritisnilo prvič?
Čudno mirna sem bila, a prebava je imela svoje življenje.
Noč sem trdno prespala in za razliko od celega minulega tedna me ni bolelo nič1.
Brez tradicionalnega zajtrka2 seveda ni šlo, časa sem imela dovolj, saj sem tokrat3 čisto vse pripravila že prejšnji večer.
Vseeno se mi je mudilo v center, nestrpna sem bila, pa še član Klape s hrama je tekel na 10km in želela sem ga pričakati v cilju. Je obljubil, da bo tekel počasi, tako da bom imela dovolj časa za prihod.
Seveda obljube ni držal.
TomažČ, drink dolguješ4!!!

Kar hitro smo se vsi zbrali; tekači in naši navijači.

Zeblo nas je, iskali smo veceje s čim krajšo vrsto, spili kavo, nekaj malega pojedli, še zadnjič porihtali opremo, naredili obvezen sebek in že je bilo treba na štart.
Prebijanje skozi gnečo nas je znerviralo, uf, daleč je bil peti štartni boks!
Po poti izgubimo Heleno in Jožico, Tomaž bi najraje že štartal, zato se ustavi kar v tretjem boksu.
Hiter poljubček in že ga ne vidim več.
Napetost se stopnjuje, zadnji skok v “dixija”5 in z Natašo sva končno v svoji štartni coni.
V bližini zagledam znan obraz in takoj skočim k igralcu Segeju Ferrariju. Saj se ne poznava, a sva oba Komenca in se spodobi pozdravit :)
Letnik 1933, pa se je razmigaval kot kakšna 20-letna baletka!6
Hitro smo se zaklepetali; o teku, o opremi, prehrani, pričakovanih časih itd.

Potem pa, KONČNO, gremo gremo gremoooo!
Ma, je trajalo celo večnost, da smo prišli do štartne črte.

The Stroj so takrat ravno zajemali sapo, škoda, pogrešala sem njihovo grmenje!
Noga pred nogo, klepet … sploh ne vem, kdaj sva prišli… hm, kam? Kje sva se ločili, Nataša?

Držala sem konstantno hitrost7, dohitela Minione, jih malo oblajala, pa potem še Sašo z Lisso8, prijeten klepet me je kar ponesel do 18. kilometra, kjer sta imela naša UltraEnerge Katja in Andrej s svojimi prijatelji fenomenalno okrepčevalnico.
VestriPullum9 bend je ob mojem prihodu ravno počival, ma Katjo sem uspela objeti in ji čestitati za 5:20:44 na 50km Sparkassen Lauf – 1070hm v Schwabisch Albu. Odšibala, se z busom pripeljala domov in prišla navijat za nas! Imamo kakšno boljšo besedo kot “carica”???
Kocka sladkorja, požirek vode in že sem hitela naprej. Bala sem se, da ne bom ulovila limita na 20. kilometru, ko vse tekače usmerijo v cilj, tudi tiste, ki bi želeli preteči maraton, pa so prepočasni. Glede tega se nisem dobro informirala in me je kar malo skrbelo.

Brez potrebe, nisem bila tako počasna.
Ne še! :)

Kar naenkrat so bile ceste prazne, par tekačev pred mano, koraki enega za mano in to je vse.
Na srečo je bilo tudi tu precej navijačev s pozitivno energijo. Starejši gospod je celo pohvalill moj nasmeh, da je prav manekenski. Pa ravno mimo paradontološke ambulante, kjer so me opozorili, da bom kmalu brez zob, sem tekla! :D

S sotekači izmenjamo kakšno besedo, spodbudo. Pomaga!

Po botaničnem vrtu pa se je začelo. Vzela sem prvi gel, v levi nogi je zategovalo, kilometri so se vleeeeekliiii.
Nekje so v rešilec nalagali obnemoglega tekača, sonce je izmenično slepilo in se skrivalo, da me je zazeblo.
Spomnila sem se na Tomaževo hecanje, kako bom v cilj prišla, ko se bo že temnilo, ker smo premaknili urine kazalce.
Pa mi ni bilo do smeha!
Še neki krči so se začeli najavljati! A sem jih uspešno “pretekla”.

Začela sem si postavljati majhne ciljčke;
* najprej: 100m pred oskrbno postajo bom hodila, potem pa spet 5 km tek
* potem: tekla bom do kilometrske oznake, potem bom 100m hodila
* še bolj potem: tekla bom do tistega ovinka tam, potem malo hoje
* pa: dej, dej, dej, v cilju dobiš tisto lepo majčko “za mano je 42 km na LM”
* pa: o, lej zidek, grem malo pretegnit noge!10
* pa: ne moreš zdaj odnehati, ne smeš, za to si se dosti časa pripravljala, sanjala; Tajda in Luka te čakata v cilju, zaupata in verjameta, da boš zmogla!
* pa: ne delaj trpeče face! Mami in Jankotu si rekla, naj gledata neposredni prenos. Če te bosta videla vso namrščeno, ju bo skrbelo!
* pa: Vrzi ven to bolečino, stokaj na glas, saj veš, da ti pomaga! In sem stokala na glas!
Bolečine so bile zagotovo manjše, kot bi bilo obžalovanje, če se na maraton ne bi odpravila.

Ja, dosti razgovorov s sabo je bilo, dosti!
Nekaj časa je bilo res GROZNO grozno! Saj se ne spomnim več tistih občutkov, še dobro, a vem, da so bili težki.
Če je tisto bil famozni tekaški zid, sem ga nekako preplezala, sem ga! :)

Končno sem prikrevsala do 37. km, kjer sem Tomažu poslala SMS: “AAAAAAAAA, še 5 počasnih, aaaaaa!”
Potem je šlo lažje (hahaha!).
Izmenjavali smo se z enimi in istimi ljudmi, se malo šalili (“Zdaj lahko malo hodimo, v cilju bo župan, tam bomo tekli!”), se spodbujali …
Potem pa kar naenkrat gasilci za Bežigradom… fejst fantje, cel kup jih je bilo in vse so veselo spodbujali… pa velikanska skupina hrvaških ali srbskih tekačev tam nekje pri Rogu, ne vem, ki so vsakogar pričakali s huronskim kričanjem …
Pokonci me je držala tudi misel, da me Vitezi/Minioni še vedno niso prehiteli, ne bom zadnja :)
(Saj mogoče, da so me… ne vem več!)

Potem pa zadnji kilometer, ko najprej zaslišim Andreja, pa Natašo, Katjo, Tajdo in Anabelo, pa Heleno z Jožico, pa transparent nad Miklošičevo ulico “Črna maša”, pa spet Tajdo s puncami

in potem samo še tisti ovinek v cilj in Tomaž in Luka in cmok v grlu…



Medalja!
Težko pričakovana majčka!

Voda!
In potem spet Helena in Jožica.
Solze! Hlipanje!
Tomažev in Lukov objem.

Pa Dea in Ace me skoraj podreta na tla!
Bolečin ni več.
Samo še veselje, sreča, ponos!
Pa Tajdin objem.
Nataša mi že ponuja natisnjeno spominsko priznanje.

Na vse misli, ta naša Nataša!

S svojim skrivnostnim sistemom mi je celo napovedala končni čas:

Čarovnica!
Toliko bi bilo, če ne bi klepetala s Katjo na Energe okrepčevalnici! :)
Tako pa je 4:46!
Juhe v cilju je zmanjkalo, a tisti, ki smo tekli za Vzajemninega “Varuha zdravja” dobimo okusno enoločnico.
Jaz bi torticoooo!
Torticooooo!

Slaščičarne pa so že zaprte :(
Nič, pa se odpravimo v (avto)domek.
In med potjo tekmujmo, koga bolj bolijo noge :)
Tajda me še pokritizira, da koliko groznega časa sem rabila tam od Tromostovja do Name :)11
Potem smo kar malo tiho.
Le Luka ne utihne. Toliko se mu je zgodilo, ko me ni bilo! ;)
Saj me res dolgo ni bilo! ;)

  1. ne hruškasta mišica, kar poguglajte, ne kolki, ne stegenska mišica, stopala niso bila mravljinčasta, nič []
  2. moja palačinka iz semen, banane in jaja, pa konkretna doza črne kave []
  3. verjetno prvič v svoji že kar dolgi tekaški “karieri” []
  4. ali pa kepico sladoleda []
  5. na srečo tukaj ni bilo vrste []
  6. Spomnim se ga, kako je pred dolgimi leti tekal iz Nove Gorice v Komen in, seveda, za vse je bil čudak! ;) []
  7. hehehe, hitrost! []
  8. psička []
  9. pejte na njihov FB pogledat filmček, kjer z njimi prepeva neki tekač, fenomenalno! []
  10. z rokami dvignem nogo na zidek, pa začutim en grozen krč; o ne, nič se ne bomo raztegovali. Če bi res naredila samo eno raztezno vajo, bi kar tam ostala, raztegnjena na veke, ali pa skrčena, kaj vem :) []
  11. Čez čas zvem od Katje: “Veš kako smo tekli od Tromostovja po Čopovi do Name. Kot da nas ti lahko prehitiš, čeprav moraš še 1 km naokrog. Še najstnici sta tekli brez besed. To bi morale videt učiteljice za telovadbo.” []
  • Share/Bookmark
 
11 odgovorov na “42 za 42”
  1. Anita - 28.10.2015 ob 14:26

    Ma bravo!
    Carica!
    Borbe pa so, borbe!

  2. Maja - 28.10.2015 ob 14:38

    pa sej sem te že objela in čestitala, ampak za tako, ti lahko tud še 5krat čestitam:)
    Svaka čast!!!!!
    čestitke

  3. MELITA - 28.10.2015 ob 18:17

    Uuuuu dobr članek…..kar požirala sem ga. Res čestitke šeenkrat……in nič drugega kot kapo dol Mojca. Super si….!!!!

  4. Anuška - 28.10.2015 ob 20:56

    Oooo, Mojca. Te tvoje zapise je pa tako lepo brat…

  5. mojchka - 29.10.2015 ob 11:17
    mojchka

    @Melita, Nataša, Helena ..sem uporabila tudi vaše fotke, hvala.

  6. Metlca - 29.10.2015 ob 13:05

    Bravo!!!!

  7. MELITA - 30.10.2015 ob 18:08

    Seveda……sej se mi prou zdi da sem te tud jst ujela v objektiv…….hehe. Lp

  8. MELITA - 30.10.2015 ob 18:10

    V resnici obstajata dve lepoti, zunanja in notranja. Prva je očitna, bolj pripravna, da sproži privlačnost, bolj neposredna, ki nudi zadoščanje na kratek rok. Druga je bolj subtilna, navadno zahteva več časa, da jo zaznamo, je globlja. Nepazljivemu očesu se ne odkrije vedno popolnoma. Fizična lepota je šprinter: na kratkih progah je vedno prva. Lepota duše je maratonec: izkaže se na dolgih razdaljah.

  9. hali - 4.11.2015 ob 13:43

    Ena beseda: C A R I C A!

  10. ABA - 23.12.2015 ob 14:29

    Ej, punca … jaz se na 10ko pripravljam že kakšne tri leta, pa nekje pri 8km vedno obupam … al pa zbolim!

    Ma, si res carica, ker vem, da to ni tako simpl narest … ampak hudič je zdaj višji cilj postavit … ali pač? ;)

  11. mojchka - 3.01.2016 ob 10:30
    mojchka

    @ABA, kaj pa vem.
    Ne vem, če bi postavljala višjega v smislu razdalje… Ampak ciljev je pa še ogromno!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !