Iz akvarija

prebliski

Pulpo, češnje in kruhovci

Komentiraj

Objavil/a mojchka 25.08.2016 ob 16:19 pod družinsko, popotniška, z avtodomom, Španija

Čez Italijo se pot vleče in vleče, a veselimo se večera v Carcassonu, zato se da preživeti.

Prvi šok, parkirišča za avtodome ni več, oziroma je drugje novo, kjer plačaš 20€, če si tam tri minute ali ves dan. Hvala lepa!

S pomočjo že večkrat priporočene aplikacije kmalu najdemo mirno parkirišče nekje ob Canal du Midi.

Čudovito jutro nadgradimo s prijetnim sprehodom skozi drevored platan in že drvimo med žitnimi, sončničnimi, polji jagod, mimo Toulosa, Aucha …

… kar naenkrat pa smo na stranskih cestah in skoraj brez goriva, vozimo pa se skozi neprijazne gozdove in majhne mrke vasice, kjer so “pumpe” ob nedeljah zaprte, Tomaž postaja rahlo živčen, jaz še bolj! Na hlape pridrsamo do Ortheza in avtodom napojimo do maksimuma. Zdaj je pokrajina spet prijaznejša, zelena, mehko zaobljena.

Mimo Saint Jean de Porta se prek meje (Juhu, v Španiji smo!) povzpnemo na prelaz Roncesvalles (kjer veliko romarjev začne dolgo Jakobovo pot do Santiaga de Compostela)

in kmalu smo že v Pamploni.

Slučajno najdemo prostorno parkirišče pri gasilskem domu, kjer je že nekaj španskih avtodomov in se po posvetu z domačini, ki pravijo, da je tu čisto varno in prijetno prespati, sprehodimo v mesto. Tu je že vse pripravljeno za nori teden San Fermin; ograje za corrido so postavljene, povsod prodajajo belo-rdeča oblačila, v parkih je čisto vse zelenje zaščiteno s posebnimi ograjami. Prvič vidimo kaj takega!

Ko se naslednje dopoldne ustavimo na že znanem parkirišču v Donostiji/San Sebastianu, povsod smrdi po gnilem zelju! Bljak, saj ne bomo mogli niti spati! Človek v Španiji res ne pričakuje takega smradu! Zmrdujem se in zmrdujem, ko me končno prešine, da imamo v boksu hladilno torbo, v kateri je poleg druge domače zelenjave tudi narezano sveže zelje! Sveže, hahaha! Še nikoli nisem ničesar tako temeljito in dolgo prala kot tisto “nočna 10ka” hladilno torbo.

Ker Luka najbolj hrepeni po morju, se odpravimo do plaže, Tomaž s psi pa malo1 naokoli. Plaže pa se kmalu naveličamo; mivka, vročina, mrrrzla voda in valovi, meh, ni to za nas, pa izkoristimo čas brez psov in gremo v šoping. Po uspešnem zapravljanju se dobimo s Tomažem v starem delu mesta. Kljub dežju je sedaj čas za pinchose!  Imamo srečo, v prvem lokalu se pošteno najemo, v drugem pa domačini ob kitari glasno pojejo in se dobrodušno (in glasno) prepirajo s točajem. Ob kozarcu vina dobim še pohvalo, da dobro govorim špansko. Modro poletje, Almodovar, Esmeralda, Julijo Iglesias, hvala vam! ;)

V Bilbau naju s Tajdo še od lani čaka Guggenheimov muzej, ki pa naju ne prevzame tako kot dunajski Mumok. Vseeno uživava, še posebej Luise Bourgeois naju pritegne, da se bova doma bolj natančno poglobili v njeno življenje in delo. Za konec si na terasi muzeja privoščiva še kavico in nekaj sladkega. Ko se v mestu pridruživa fantoma, ima Luka nasmeh do ušes; končno je prišel do svojega kompleta Lego Minecraft.

V španskih mestih ne moreš in ne smeš biti lačen, privoščimo si slastne sendviče s jamon iberico in “pite” hornazo.

Naslednja postaja je Gijon; otroka sta zatopljena vsak v svojo zabavo (film, kocke), zato greva starša sama (no, s psoma) na sprehod ob obali. Tomaž začne fotografirati, moje noge pa kar samo ponese in tako odtečem par kilometrov po razgledni stezi. Od navdušenja kar vriskam in v domače kraje pošiljam MMSe s fotkami s poti.

Zbudi nas dež, zato samo počakamo strička2, ki pripelje kruh, rogljičke in “bonito pito”, nato pa naprej proti Galiciji, ki je v resnici naša glavna destinacija.

Seveda se ustavimo še pri našem ljubem svetilniku na Isla Pancha, kjer opazujemo nabiralce perchebes pri delu,

nato pa plaža As Catedrais. No, saj je lep del obale, a gneča je prevelika …

V Santiago de Compostela letos ni tako vzhičenega vzdušja kot lani, zato ga kar hitro zapustimo. Še prej se založimo s sadjem, sploh z velikanskimi španskimi češnjami. Ko jih Luka po dooolgem prigovarjanju poskusi, ugotovi, da ne grizejo in do konca potovanja jih moramo redno nabavljati.

S Tomažem hočeva otrokoma pripraviti presenečenje, zato se zapeljemo na otoček Isla de Aruosa, kjer naj bi bilo na nekem travniku ob morju čudovito postajališče za avtodome, vendar ga niti po dveh krogih po otočku ne najdemo. Na srečo ob bližnji plaži vidimo parkirane avtodome in se ustavimo tam. Luka se zapodi proti morju, a ugotovi, da iz kamenčkov na plaži skačejo čudne živalice, v vodi pa plavajo velike ribe in navdušenje ga naenkrat mine. Zjutraj poležujemo na klopcah ob plaži, vse je mirno, tiho… Z Lukom končno zbereva pogum in zaplavava v mrzli vodi, ribe verjetno še spijo, prav tako Španci. Okoli poldneva, ko se odpeljemo, se začne plaža šele polniti.

V Pontevedra gre Tomaž na fotolov, mi si pa privoščimo odlično kosilo; Tajda seveda pulpo alla gallega, Luka calamares, jaz pa pimentos de Padron in kozarec hladnega vina ribeiro.

Ko je že pošteno vroče, pridemo do še enega lepega3 PZA4 Boiro, kjer od stalnih gostov zvemo, da bomo 6€ plačali zjutraj, ko nas bo obiskala lokalna policija. Kaj? Res? Res, res, nič ne skrbite, vse OK! No, prav, gremo; otroka na plažo, midva s psoma pa na sprehod naokoli. Luka se celo tako opogumi, da si gre sam kupit sladoled!

Pod noč (svetlo je še po 22-ih), ravno ko kuham večerjo, res pride lokalna policija. Dvema simpatičnima uniformirancema se nikamor ne mudi, z vsakim poklepetata, pri nas se čudita, od kako daleč smo prišli.

Ko se naslednji dan peljemo proti Fisterri, ugledamo simpatično plažo, kjer veselo tekajo tudi psi. Seveda se ustavimo in skoraj ne moremo verjeti; črn pesek z bleščicami5. Po uživanju sledi dolgotrajno odtranjevanje bleščic s teles :)

Kmalu se pelejmo skozi vasico Muros, kjer opazimo polno stojnic in veselo vzdušje. Seveda se ustavimo. Naleteli smo na ribiški praznik, juhej! Podležejo nam empanade s školjkami, tunino in piščancem, pa tudi obvezna hobotnica. In una caña, mmmm, kako lepo je stekla po grlu!

Brez obiska 7 km dolge plaže Carnota ne gre! Vsi se pogumno igrajo z valovi, mene je strah, sploh, ko gledam Tajdo, ki izginja v velikanskih valih! Ampak, ofrišam pa se le!

Zvečer prispemo na Fisterro; otroka ostaneta v kamperju, midva jo mahneva na bližnji vrh hriba, kjer pa se skriva še en vrh in še en vrh, spodaj Atlantik in  v daljavi osamljena peščena plaža. Če se ne bi večerilo6, bi zagotovo stekla še do nje! Obiščeva še svetilnik in rt, kjer romarji Jakobove poti obredno puščajo dele svoje opreme ali jih7 celo sežigajo. Tudi letos je tu vzdušje kar mistično.

Tudi v Muxii naslednji dan pripeka sonce, a veter je hladen, zato so plaže prazne in zato zame še toliko bolj vabljive. Na poti tja dočakamo še obvezno točko skoraj vsakega našega potovanja; zaglavimo na ozki in strmo vzpenjajoči cesti skozi vas. Spet nas spremlja več sreče kot pameti, ko se izmotamo iz labirinta!

V zaspani vasici najdemo odlično pekarno in se spet napokamo z empanadillas in sladkimi čokoladnimi žepki!

Obiščemo se svetilnik Cabo Vilan; kamor se peljemo z nelagodjem, ker ne vemo, kakšna pot vodi tja. Ko srečamo velikanski avtobus, si oddahnemo; tu zagotovo ne bomo nikjer obtičali.

V Camariñas si po lenarjenju na plaži spet privoščimo posedanje s porcijo pulpa in kozarčkom albariña pred sabo.

Prespimo na prekrasnem parkirišču8 plaže Mordomo; ob sipinah in res glasnem bučanju morja. V meglenem jutru se Tomaž posveti fotografiranju ribičev, jaz pa si privoščim naravni piling podplatov, ki je tako temeljit, da na koncu že težko hodim, v naslednjih dneh pa moram nositi nogavičke …

V A Coruña spet parkiramo pri akvariju, ki ga otroka tudi obiščeta, v mestu pa ponovno ulično kulinarični pohod, šoping, posedanje, firbcanje, fotografiranje …

V naslednji dneh obiskujemo majhne vasice, romarski kraj San Andres de Teixido,

svetilnik Cabo Ortegal, divjo obalo Galicije, se peljemo po očarljivi gorski panoramski cesti, se sprehodimo po gromozanski vetrni elektrarni nad klifi Vixia Hereira,

si ogledamo priprave na keltski festival v Ortigueri in  splezamo na skale najbolj severne točke Španije; Estaca de Bares.

V Porto de Bares doživim enega najlepših trenutkov tega dopusta. Mala zaspana vasica nad zalivom s prekrasno modro vodo brez valov; jaz sama na plaži, dobra knjiga, toplo sončke, osvežilni vetrič, tišina, tišina, tišina. Ko se naveličam poležavanja, se odločim za galicijski nacionalni šport9; sprehod po robu vode in peska z enega konca zaliva na drugi in nazaj. Pot je dolga in, ko sem nazaj na izhodišču, se opogumim za skok v vodo10. Pašeeee!

Viveiro je že na robu Galicije, zato moramo tu še enkrat na hobotnico  v najbolj nagneten in hrupen lokal. Neponovljivo!

Dopusta še ni konec, a Galicijo moramo žal pustiti za seboj, če hočemo biti pravočasno doma.

V Luarci mi ostali milostno dovolijo obisk zanimivega pokopališča na hribčku,

v Gijonu pa je taka gneča, da skoraj ne moremo verjeti. “Naš” parking je nabasan do zadnjega kotička11, na srečo pa dobimo prostor prav zraven prizorišča Semana Negra, to je literarni festival; po špansko zelo živahen in kaotičen. Po sprehodu v mesto si ravno tu privoščimo večerjo. Kaj smo jedli? Kaj le; pulpo! Zanj so se vile dolgeee vrste!

Za prenočevanje se je na “našem” parkirišču sprostil ravno en prostor, tako da zjutraj dočakamo še strička s kruhom, nato pa se podamo na dolgo vožnjo do Lekeitio, kjer si privoščimo lenarjenje na plaži in nakup češenj, papričic itd.

V Zumaia se naučimo še nekaj baskovskih besed in prespimo zadnjo noč v Španiji.

Čez Bayonne, Daxa, Mont de Marsan prispemo do Vic Fezensac, kjer si privoščimo počitek v senci, nato naprej Auch, Touluse, Albi, Millau, vse izven avtocest, a po odličnih cestah.

Potem pa, kar naenkrat, sredi neke vasice, zaprta pot in table za obvoz! Ker sem zadnjo uro sedala zadaj in brala, sem totalno dezorientirana in rabim nekaj časa, da s pomočjo zemljevida in gps-a ugotovim, kje smo in kam gremo.

Gremo pa po ozki ozki ovinkasti cesti globoko dol v nek kanjon v vas Sant Maurice Navacelles, Tomaž je ves živčen, jaz ga pa tolažim, da je spodaj zagotovo normalna pot, ki nas bo peljala naprej. Japajade! Spet ovinki in ozka pot navzgor. Na srečo razen enega avtomobila ne srečemo nikogar, na vrhu kanjona pa polno parkirišče avtodomov! Kljub temu, da je adrenalinska vožnja Tomaža izmučila, se še malo peljemo naprej in pridemo v luštkano vasico Montdardier, ki premore celo grad in pod njim parkiršče za avtodome zraven mini kampa. Ob hladnem pivu izmučeno opazujemo domačine pri balinanju in se jim nasmihamo. Mi ne znamo francosko, oni pa ne angleško, kaj šele slovensko! ;)

Naslednji dan se, nevajeni vročine, po dolgi vožnji skoraj spečemo na prazniku lavande v Valensole; na srečo je v vasi nekaj fontan, kjer se lahko osvežimo. Po divjem zapravljanju se lepo dišeči  odpeljemo do jezera Lac de Serre Poncon12. Kljub nedeljski gneči dobimo lep prostor ob jezeru, kjer se potem zvečer in naslednje jutro veselo namakamo.

Po Embrunu, Brianconu, Montgenevre in Sestrieru, kjer 2035 m nad morjem, a vseeno v vročem ozračju, prespimo, nas spet čaka dooolga vroča pot čez Italijo domov!

Tako, tokrat sem skoraj dobesedno prepisala naš ladijski kamperski dnevnik; preveč vsega smo doživeli, a še vedno nam ostaja ogromno severnošpanskih krajev, ki jih moramo še obiskati!

  1. ki se kmalu spremeni v dosti []
  2. “kruhovec” []
  3. in poceni []
  4. postajališče za avtodome []
  5. še vedno mi je žal, da ga nisem nekaj nabrala []
  6. in če se ne bi bilo treba vračati čez hrib []
  7. kljub prepovedi []
  8. otroško igrišče, mizice za piknike, WC, tuši []
  9. ma, to sem si jaz izmislila, je samo hec! []
  10. nisem ljubiteljica plavanja, saj veste to? []
  11. seveda, ko je tik ob plaži; ne le to, tik ob pasji plaži! []
  12. Andrej, hvala za priporočilo []
  • Share/Bookmark
 
3 odgovorov na “Pulpo, češnje in kruhovci”
  1. Ickoficko - 25.08.2016 ob 18:10

    Lej, kaj naj rečem. Fouš, jebenti. Se mi zdi da bi se v tale del atlantske Španije zaljubil tako kot v Francijo. Matr bi to blo enih panoram za na steno.:)
    Ampak, malo bomo še počakali.

  2. Andrej - 29.08.2016 ob 20:41

    No, pa si le prepisala. :)
    Lepo, lepi kraji. Na San Fermin smo pa mi naleteli v Pomploni. Še dobro, da ni kakšen zabloden bik taval po ulicah. :)
    Me pa veseli, da ste dobili prostor ob jezeru Lac de Serre Poncon. ;)

  3. mojchka - 30.08.2016 ob 22:05
    mojchka

    Ja, Andrej, na Lac da Poncon mi je bilo zelo všeč!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !