Iz akvarija

prebliski

#gremovhribe #spet in #spet

Komentiraj

Objavil/a mojchka 6.09.2016 ob 23:14 pod Slovenija, družinsko, gremo v hribe, narava

Ko v “navodilih” za planinski izlet (seveda na hribi.net) preberem, da nek vzpon traja npr. 3 ure, me je kar groza.

Tri ure!

Uf, to se pa vleče.

Cela večnost!

Obenem pa vem, da to zmoremo.

Luka, Tomaž in jaz (in psa).

Zmoremo in zato gremo.

Pa smo šli.

Na naš “Krnski krog“.

Ubrali smo jo v obratni smeri kot pred dvema letoma.

Ja, ja, Tomaž, ti si predlagal to smer poti in hvala ti!

Kmalu nad planino Kuhinja se je Tomažu grozno mudilo gor gor gor, pa sva mu z Lukom dovolila, da odbrzi, še tole fotko je škljocnil in že ga ni bilo več!

Midva pa lepo počasi za njim.

Čeprav smo kar zgodaj štartali, so se po lepem, jasnem jutru na vrhu Krna že začele zbirati meglice in oblaki.

Ma, neeee, spet bomo brez razgledov!

Po malce manj kot treh urah hoje naju sta pri Gomiščkovem zavetišču veselo in glasno pozdravila Dea in Ace, Tomaž pa si je med dolgim čakanjem že našel klepetavo družbo :) Veseljaki s pravo pojedino na mizi so nas hoteli zadržati pri sebi, češ; vrh je itak v oblaku.

A mi se nismo dali; po sladkem kakavu in radlerju v koči smo se povzpeli gor in tam nas je pričakal lep razgled na Krnsko jezero in okoliške gore.

Oblaki so se, seveda, veselo valili okoli, a nam niso pokvarili veselja.

Poskočno smo se spustili do sedla, splezali še na Batognico, se prerekali, ali zavijemo še na Vrh nad Peski ali ne

in se na koncu raje spustili do jezera v Lužnici (prijateljica Polona me je na FB poučila, da tudi to jezero spada h Krnskim).

Že od Batognice naprej smo bili skoraj popolnoma sami.

Mir in tišina.

To mi je všeč!

Vreme nam je bilo zelo naklonjeno, ni bilo ne prevroče, ne hladno, a sem vseeno malo razočarana.

Mislila sem, da bo sonce popravilo / odpravilo / omililo moje “cepke”, a ni bilo nič iz tega ;)

Med malinovimi grmi in kravami, ki so jih stražile (nekaj slastnih sadežev sem jim le izmaknila), smo se vrnili na planino Kuhinja, nabavili še njihov odličen sir in slastno skuto, v Tolminu spili ledeno kavo z mojo Majčiko in potem smo lahko brez slabe vesti šli peglat kavč ali igrat igrice na računalnik.

Našega planinskega vikenda s tem še ni bilo konec; v nedeljo smo prisostvovali edinstvenemu dogodku; Tajda se je prostovoljno povzpela na Škabrijel :)

Seveda: ko je privolila, da bo povezovala slovesnost ob občinskem prazniku, prazniku KS Solkan in 100. obletnici I. svetovne vojne na 2. pohodu na Škabrijel, ni vedela, v kaj se podaja.

Na tale goriški hrib je treba namreč peš :)

Naša pohodniška “izživljanja” nad njo v preteklosti pa so le pustila nekaj spomina v mišicah in tako je s hribom suvereno opravila, prireditev pa lepo povezala. Temu redkemu čudežu (Tajdini hoji na hrib) je bila priča tudi ponosna nona Nadja, navdušena planinka.

Pot navzdol?

No, kaj naj rečem?

Zmogli smo!

Vsi skupaj, družinsko!

<3

  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “#gremovhribe #spet in #spet”
  1. Potička - 7.09.2016 ob 08:54

    No, zdaj vem, zakaj so KrnskA jezerA in ne KrnskO jezerO :-)

  2. mojchka - 7.09.2016 ob 09:18
    mojchka

    Potička, ma jaz sem to vedela, ker sem v mladosti poleti delala v Koči pri Krnskih jezerih (poleg velikega jezera, je prav tam pri koči spodaj v dolini še eno)… Nisem pa vedela, da tudi to jezero spada h Krnskim.
    No, celo življenje se učimo :)

  3. Tajataja - 7.09.2016 ob 10:11

    Na tole pot imam strašno veliko spominov. Začelo se je že v avtu, ko je Brina bruhala, potem sem malo nad Kuhinjo dobila elektriko v tazadnjo, na vrhu so nas vsi buljili, ker je Brina eno tako pribila, potem je Maks pri jezeru našel topovsko kroglo, ki jo je hotel na vsak način odnest v dolino, čeprav je tehtala kar nekaj kil in za konec smo bežali še pred enim bikom. Mogoče bom tudi jaz blog napisala. Spominski. :-) To je bilo pred desetimi leti. :-)

  4. mojchka - 7.09.2016 ob 20:24
    mojchka

    Tajataja, NAPIŠI!!!!

  5. Metlca - 12.09.2016 ob 16:15

    Pravi hribovci postajate. Ali pa ste od nekdaj bili in to skrivali. ;-)

  6. mojchka - 12.09.2016 ob 18:22
    mojchka

    Metlca, bli bli… Potem so prisli psi, pri katerih moras prvo leto paziti, da ne hodijo prevec v hrib ali navzdol, potem je prisel tek, potem je prisel trail tek in ta je obudil staro ljubezen do gora, tisine, samote, miru…

  7. mojchka - 12.09.2016 ob 18:26
Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !