Iz akvarija

prebliski

#predanikorakom

Komentiraj

Objavil/a mojchka 27.09.2016 ob 22:37 pod družinsko, gremo v hribe, z avtodomom

Ne, Okusi na meji nas niso premamili, zvabil nas je obet lepega jesenskega vremena in nas odpeljal na Ljubelj.

Mikala nas je pot, ki sta jo opravili maratonkaNataša1 in ultraKatja poleti, čeprav sem po kupu prebranih mnenj malo cincala, če ne bo prezahtevna za nas; dva srednjeletnika, enega najstnika in dva naspidirana psa.

V soboto zgodaj zjutraj, ko so samo lovci s svojimi puškami prekinjali tišino, smo se s parkirišča odpravili proti Zelenici. Pot se je vztrajno vzpenjala, mi pa z njo. Nismo bili dolgo sami, kmalu so nas dohajali in prehitevali drugi zagnani planinci. Z nekaterimi poklepetamo, z vsemi se prijazno pozdravimo.

Pri koči na Zelenici še nismo tako utrujeni, da bi potrebovali počitek, zato jo kar režemo naprej. Lukov žlodec že kruli, obljubim mu, da se bomo nekje na sončku usedli in zgrizli prvi sendvič.

Sonček sicer že toplo greje, a tako dobro nam gre od nog, da pozabimo na ustavljanje. Po skoraj treh urah hoje pa našemu najstniku že opazno zmanjkuje energije. Noge mu kar opletajo. Zaukažem počitek.

Ko smo končno na južnem pobočju Begunjščice, nas začenjo objemati stari znanci, oblaki. Tudi pot je precej nerodna, noge nam premetava v vse smeri. Tomaž pogreša planinske čevlje, jaz niti ne2, jaz bolj pogrešam počitek.

Ko se ozrem nazaj, doživim najlepši trenutek tega dne; presenečena zagledam Blejsko jezero. Nisem ga pričakovala, zato ga kar nekaj časa gledam in se čudim.

Na Velikem vrhu ravno družno meljemo sladke piškote3, ko se v oblaku naredi luknja in nam podari delček lepih razgledov (ponje se bomo na Begunjšico še vrnili, obljubimo).

Jasnina hitro izgine, zazebe nas, zato spet hitro skočimo na noge in se odspotikamo do sedla, od koder se spustimo proti Roblekovemu domu. Tu se na najbolj nenevarnemu delu poti spotaknem in padem. Zakaj? Ker sem oprezala, na katerem malinovem grmu so slastnejši plodovi ;)

Pri res simpatičnem Roblekovem domu si privoščimo daljši počitek, Luka zmaže kar dva sendviča, mene pa Tomaž zafrkava z žganci in kislim mlekom. A se ne dam, sanjam nekaj drugega.

Pot čez Rožo nam zagrenijo pastirji ovac, ki nas res nesramno napadejo, ker nimamo privezanih psov. Vse v redu, nimamo problemov s povodci, ko je to treba; a vseeno, nikomur ni treba biti nesramen in napadalen. Ko se malo pomiriva, se s Tomažem že hecava, da bi jim pse lahko posodila, da bi polovili pobegle ovce, če bi bili možakarji bolj prijazni. Nenazadnje sta Dea in Ace pastirska psa in kakšno urico učenja pašnje že imata za sabo :)

Pri koči na planini Preval-a so klopce končno res toplo obsijane in štruklji, o katerih sem slišala že toliko hvale, so tako slastni, da v trenutku izginejo v naše želodčke!

Sledi samo še prijeten sprehod po Bornovi poti in že smo v našem A-domku.

Na Ljubelju nam je tako luštno, da kar tu prespimo in skujemo plan za naprej.

Nedeljske jutranje žarke tako pričakamo na poti proti koči na Ljubelju (stari mejni prehod) in pri njej smo še pred oskrbnikom. Ker so naše noge že močne in poskočne, zato pohitimo kar naprej na Polno (ali Povno?) peč.

Oblakov na ta dan ni veliko, zato se lahko naužijemo razgledov in nato nadaljujemo pot proti Zelenici. Hodimo po grebenu Ljubeljščice, po stari graničarski (kako se prevede graničar?) poti, na obeh straneh (levo Slovenija, na desno Avstrija) so strma pobočja, a vseeno uživamo, kdaj pa kdaj tudi stečemo.

Občudujemo stene Begunjščice, Vrtače, potem pa nas zresnijo napornejši deli poti in kar naenkrat del, ki nas navdaja z nelagodjem. Ko bi šel čez nekaj metrov dolg most, le da tu spodaj ni reke, ampak praznina. Luka strah kar ohromi, zato se odločimo, da se obrnemo nazaj.

In prav smo storili.

V spominu nam bo tako ostal še en prijeten planinski konec tedna.

  1. čestitke še 1x za Berlin, Nataša! []
  2. oba sva v trail supergah []
  3. ja, Nataša, paleo ;) []
  • Share/Bookmark
 
5 odgovorov na “#predanikorakom”
  1. Riba - 28.09.2016 ob 17:11

    Obmejni?

  2. Andrej - 28.09.2016 ob 19:17

    Če bi vprašala Luka kaj ima rajši okuse ali hribolazenje, bi sigurno šli v Gorico. :)

    Zakaj imam občutek, da ste tek zamenjali s pohodništvom?

  3. mojchka - 29.09.2016 ob 09:33
    mojchka

    @Riba, ja, mogoče, ampak… graničarji so bili eni posebni vojaki…

    @Andrej, Luka bi v vsakem primeru izbral računalnik :)
    Tek je še aktualen, ravno ta vikend imamo eno trail tekmovanje (tek+hoja v hrib).

  4. Metlca - 6.10.2016 ob 09:55

    Lepa turca in tudi dooolga… Čestitam!

  5. mojchka - 8.10.2016 ob 20:38
    mojchka

    @Metlca, hvala. Od tebe še več pomeni, ko si tak majstor!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !