Iz akvarija

prebliski

Valamar trail Rabac

Komentiraj

Objavil/a mojchka 8.10.2016 ob 22:13 pod tek, z avtodomom

(Tole vprašanje si sposojam pri Drejka Team):
SI DALA VSE OD SEBE?

Ne, nisem.
Nisem niti nameravala.
O Valamar trailu sem slišala toliko pohvalnih besed, da sem se odločila: tja grem uživat!
In sem. Uživala.

Začelo se je že v petek, ko sva s Tomažem precej živčna prispela v Rabac in na prijavah srečala cel kup slovenskih trail legend, ki pa so se, seveda, izkazali kot čisto fejst ljudje. Pa kako vesela sem bila, ko so prišli še moja Majči, pa Maja in Tomaž (hehe, koliko podvojenih imen). Pridno smo se hidrirali in klepetali, dokler ni napočil čas za nočni počitek.

Prekrasno sobotno jutro naju je hitro vrglo iz postelj in ob osmih, ko so začeli ultra in advanced, sva bila že na štartu in jih spodbujala. Kako lahkotno in sproščeno so se podali na pot! Prav vsem en velik priklon!

Potem pa se je čas vlekel; pse sva peljala na sprehod, poklepetala z drugimi tekači, spremljala štart maraton “dirke”, še nekaj pojedla in se pridno hidrirala, obiskala “cesarjeve” prostore, brala spodbudne SMSe prijateljic, počivala… Pred enajsto pa spet običajna naglica in nervoza pri nadevanju opreme in razmišljanju, koliko vode naj nalijeva v mehe. (Tomaž: “Ne toliko, ne toliko! Ne rabim dosti za pit!”), pa ali naj si natakneva klobuček ali kapo, pa očala gor pa očala dol, pa večkratno popravljanje zatega vezalk :)
Na štartu smo se dobili z Majama in TomažemS (ej, oba Tomaža v enakih majčkah!), naredili nekaj selfijev in že je napočil čas za našo avanturo.
Prva dva kilometra po sprehajališču ob morju pod žgočim soncem sta me tako izmučila, da sem Tomaža poslala naprej in skoraj molila za hrib! In res je prišel, z njim pa senčka, očala dol, pa spet sonce, očala gor.. toliko ukvarjanja s sabo, da skoraj ne opaziš, kako se vzpenjaš. Vseeno se je moje dihanje slišalo daleč naokoli.
Tam nekje se je začel moj tek za/s/pred še eno tekaško legendo, Maco, eno prvih v Sloveniji (če ne celo prvo), ki je pred leti začela teči v krilcu, obenem tudi eno prvih bosih tekačic. Sva se kar dosti pomenili.

Ves čas je bila v bližini še ena Mojca in prijetno smo si krajšale čas.

​ ​

Potem ko smo navdušene ploskale “maraton”Mucu, ki je že brzel proti cilju, smo po približno 45 minutah prišle na okrepčevalnico v Labin, kjer sem se nabasala s piškoti, “štraubi” in pomarančami. Človek bi kar tam ostal!

A utrujena še nisem bila preveč in vleklo me je naprej. V isti družbi sem poskakovala tudi proti dolini pa potem spet navzgor proti Presiki. Vroče sonce nas je pregrevalo in trudila sem se ves čas po malem piti.​
Ko smo se po strmi poti spustili proti morju in nato tekli po ravnini, pa so me dohiteli stari znanci; krči! Na vse načine sem se poskušala zamotiti in uspelo mi je.
A kaj, ko je bil potreben samo trenutek nepozornosti in že je moja glava srečala vejo. Auuu! Pomasirala sem se po bolečem mestu in roka se je čudno omočila. Kri! Pogled nanjo me po navadi kar vrže v omotično temo in poleže na tla, a tu sem morala biti pogumna. Med tekom sem iz meha posesala vodo, jo izpljunila v roko in si spirala rano. Toaletni papir (ki ga vedno vlečem s sabo) je prišel prav za sušenje. Moja lepa bela kapa je imela sedaj rdečo rožo, ki bi občutljive ljudi mogoče plašila, zato sem jo raje pospravila. Rana je bila oskrbljena, tako da sem med lahnim tekom skozi prijeten gozdiček ob morju lahko občudovale čarobne samotne zalivčke.
Ko smo zavili bliže morju in se je nežna stezica spremenila v kamenje in skalovje, sem dohitela TomažaS, njega so sedaj grudili krči in ga spravljali v slabo voljo. Potem, v nekem skalovju, so nesramneži krči napadli še Mojco.
Kar s težkim srcem sem pustila ubogi žrtvi zadaj in se tokrat v klepetu in “teku” pridružila Vesni (sicer pa se mi zdi, da sem se celo pot gibala med enimi in istimi ljudmi). Lepo zložno sva prispeli do zadnjega vzpona, ki pa nas je presenetil s strmino, pa še grušč nas je pošteno spodnašal.
Nismo se mu dali, na zadnji okrepčevalnici smo vrgli vase vse, kar so ponujali, tudi kokakolo, potem pa še malo spusta skozi gozd in že smo bili na istem sprehajališču kot pred tremi urami. Te ravnine sem se bala, a nekako mi je uspelo, da sem pogled zapičila v neznano tekačico in ji trmasto sledila. Na vzpončku pred ciljem me je Vesna počakala, pridružili sva se še možaku, s katerim smo se kar nekajkrat srečali in že smo pridrveli v cilj.
Tam pa (moj)Tomaž in Maja, ki sta z našo “semi” progo opravila precej hitreje, pa Majči, ki je tekla “mini”, pa seveda Maca…
Tomaž je za 23 kilometrov in 730 višincev porabil pol ure manj kot jaz (Bravo, stari!), dosti pred ciljem je popil vso vodo iz meha, zato se je sedaj nenehno nalival z vodo in basal s piškoti. Prav smešen je bil, ponavadi je pri prehrani zelo strikten!
Luštna novinarka me je prosila za izjavo, pa sem jo s svojim NEznanjem hrvaščine še pošteno nasmejala (vreme in vrijeme).
V cilj je prihitel še TomažS in sedaj smo lahko šli na zasluženo pivo.
IN ko se ravno aaaaah sezujemo in naredimo prve požirke tekočega kruha, Tomaž že vzklika, da vidi Andreja v cilju.
Ma, kako Andreja?
A nista s Katjo šla na najdaljšo razdaljo????
Na vprašanje nam ne zna odgovoriti niti Andrej, tako je še v filingu. Junak!
​(Aja, ne, nista tekla na nadaljši progi, ampak na “advanced”, se pravi 54 km in 1650 višincev)​
Najboljša navijačica na svetu mi je pridno pošiljala motivacijske ​sms-e, pa tudi obvestila, da Katja vodi in da bo kmalu v cilju.
Modra dirkačica se je res kmalu prismejala in me ganila do solz.
Zmagovalka!
Ma, saj ne znam opisat, kaj je bilo potem v cilju. Zmešnjava!
In za češnjico na tortici kar naenkrat zagledam še Natašino rdečo grivo!!!
Šjora je pridrvela iz Ljubljane, da pozdravi, objame zmagovalko Katjo!
Nataša, ej, nimam besed! Najboljša si!
Popoldne smo tako preklepetali v ciljnem prostoru, končno sva spoznala fenomenalen Drejka team (punci, midva sva totalno navdušena nad vama), pa Kristija, pa čakali smo Miha Markoviča, za katerega smo slišali, da se je poškodoval, ploskali vsem, ki so prišli v cilj, se okrepčali s slastno obaro, na hitro skočili pod tuš​, psa sta z žogicami malo nadlegovala ljudi v bližini​ …
​Počakali smo podelitve nagrad najboljšim; še enkrat čestitke vsem, ma prav vsem, tudi nenajboljšim!​
Ta dan sva spoznala ogromno fajn ljudi, ljudi za vzor, celotno doživetje se je premešalo v eno samo veliko navdušenje.
​Drugi dan pej… deeeeeež! Ko so muskelfibri še spali, sva se sprehodila po zalivu, nabavila sladkarije v pekarni, spila kapučin/čaj pri Drobežih in lenobno poležavala in brala v tišini in samoti.
Prijalo je!​
Talepše fotke so od Maje in FB strani Valamar Traila,
ostale pa od mojega instagrama :)
  • Share/Bookmark
 
7 odgovorov na “Valamar trail Rabac”
  1. Mojca.R - 9.10.2016 ob 07:00

    Super zapis, mojchka … hmmm, si me kar navdušila za ta trail :)

  2. ZZ Topka - 9.10.2016 ob 07:45

    Veš kej, Mojchka, tolk magično, [url=http://www.tiptopglobe.com/free-smiles-smileys-emoticons-blog-forum-email][img]http://www.tiptopglobe.com/skin/smile/s10494.gif[/img][/url] , da kuha človk prav eno fouš brozgo v sebi [url=http://www.tiptopglobe.com/free-smiles-smileys-emoticons-blog-forum-email][img]http://www.tiptopglobe.com/skin/smile/s9956.gif[/img][/url]

  3. ZZ Topka - 9.10.2016 ob 07:46

    Ojej, nej primlo smeškotu…. ups. :( ((

  4. Maja - 9.10.2016 ob 09:37

    Ej, ma smo bli res našpičeni, kot si napisala:)
    super je bilo in seveda drugo letos ponovimo!
    p.s.ma res so lepe slike,le kje si jih pobrala:)

  5. Potička - 9.10.2016 ob 14:57

    ZZTopka, ti bi pa res lahko drugo leto prišla kaj naokoli, tole je tako fejst lep trail, da sem se jaz lani prav zaljubila vanj! In vsako leto pride še več zelo fajn ljudi, ne Mojčka?!

  6. mojchka - 9.10.2016 ob 21:34
    mojchka

    Res res, traili so super, vsaj meni, ker lahko počivaš, ko greš v hrib ;)
    Ma, tu je bila še družba fenomenalna, ZZTopka, Mojca, pridita drugo leto, bo žurka :)

    Majči, ta lepše fotke so tvoje, sem spodaj napisala, ma se ne vidi.. bom popravila!

  7. h3x0r89 - 9.10.2016 ob 22:44

    Tako pač je :)

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !