Iz akvarija

prebliski

Lukov LM 2016

Komentiraj

Objavil/a mojchka 8.11.2016 ob 20:58 pod družinsko, mama PONOSNA, tata PONOSEN, tek

Luka se je tiste nedelje zbudil nekam živčen. Zajtrk je komaj spravil vase. Zunaj je bila megla in mraz. Tudi mene je skrbelo. Najbolj zaradi gneče. Naš fant se naproti hodečim ne zna umikati, ker je njegov pogled vedno osredotočen na mene ali Tomaža, saj se najbolj na svetu boji, da bo kar naenkrat ostal sam. Zato nisem vedela, kako bo v množici tekačev, kako bova prehitevala, kako se prehitevajočim umikala. Obljubila sem mu, da se bova držala za roke, če bo prehudo.

Tek pa me ni skrbel. S Tomažem sva vedela, da zmore; treningi atletike 3x tedensko, občasni 8km teki z nama in celodnevni planinski pohodi so mu dali dovoljšnjo kondicijo.

Na štartu se kar ni mogel ogreti in množica ljudi ga je malo begala. Ko pa sva preplezala ograjo1 in se zrinila v štartni blok, pa ga je navdušenje in veselo pričakovanje drugih tekačev tako tako posrkalo vase, da je postal nestrpen in nenavadno vesel. Srečen, ker ni slišal poka štartne pištole in ker so tudi The Stroj Machine ravno naredili kratek predah, se je spustil skoraj v prehiter tekaški korak. Med klepetom so metri hitro izginjali pod najinimi supergami. Nekje pri bežigrajskem stadionu naju je dohitela znanka Nataša in skupaj smo predebatirali kar nekaj kilometrov.

Ko naju je po petem kilometru zapustila in odbrzela naprej, pa je Luku občutno padla energija. Takrat sem ze zavedla, kakšno neumno napako sem naredila. Lačen je bil, jaz pa čisto ničesar s sabo! Na okrepčevalnici pa samo voda! Miha Deželak je malce prej sicer ponujal mandarine in banane, a sladkor v tej obliki našemu atletu res ne diši…

Ko smo spet zavili naDunajsko, je za trenutek pozabil na utrujenost, saj je cilj že skoraj videl. Malce sem ga spodbujala, mu pripovedovala, kje mimo še morava teči, pošiljala sem ga, naj gre navijačem delit petke… in ko se je zavedel, da je tu navijačev pa res ogromno, ga njihov hrup ni motil, ne, kar naenkrat se mu je na obrazu zarisal prešeren nasmeh. Razigrano je mahal na vse strani in po kratki uri in devet minut je bilo deset kilometrov za nama in zmagoslavno sva “pridrvela” v cilj.

Potem pa … potem je bilo še toliko vsega, da je kar težko vse opisati. Čakanje na toplo juhico z mojim bivšim sošolcem TomažemČ, sanjanje “donatov s Čopove”,

pozdrav s tatom Tomažem, ki se je odpravljal na polmaraton (njegov najhitrejši doslej, bravo, Tomaž!), fotografiranje, hrana, hrana, hrana, 3 km hoje ob progi do Energe okrepčevalnice na 18-em kilometru polmaratona in maratona, tam navijanje z ragljo in brez, klepet, pomoč pri deljenju vode in pri pospravljanju, pica party :) ,

pa spet 3 km hoje nazaj v center Ljubljane, čestitke našemu hitremu tatkotu, srečanje z nono (ko ga je zagledala, se je čudila nad njegovim širokim nasmehom, ki ga na njegovem obrazu res redko vidimo), nonotom in Tajdo, perutke v Sobi 102, še hoja do avtodoma, parkiranega v bližini železniške postaje, obisk pri TomažuČ v njegovi čarobni delavnici… dogodkov za cel teden v enem prekrasnem jesenskem dnevu!

Za Luka je ta dan pomenil velik korak naprej. Dobil je potrditev, da zmore nekaj velikega, pomembnega.

In ugotovil je tudi, da uživa v tem, ko pomaga drugim ljudem. Kajti, še prevelikokrat v življenju je slišal, kako nečesa ne zmore, kako ne dohaja svojih vrstnikov, vseeno pa je bil ta dan koristen, pomagal je športnikom in vsi so bili veseli njegove pomoči.

  1. skoraj sem se zataknila na njej! []
  • Share/Bookmark
 
8 odgovorov na “Lukov LM 2016”
  1. Potička - 8.11.2016 ob 21:24

    Bravo, Luka!

  2. AnitA - 8.11.2016 ob 23:01

    Waw,
    Bravo Luka in mami za ta velik korak!

    To so spomini, ki bodo ostali za vedno in še tako lepi in toliko vredni za povrhu. Top!!!

  3. zz topka - 10.11.2016 ob 08:54

    Luka in mama Mojca, bravo! Car in carica!

  4. hali - 10.11.2016 ob 12:20

    UUU bravo Luka, bravo mami in seveda tati :-) in svet je majhen, Natašo poznam :-) Carica :-)

  5. Vanja - 10.11.2016 ob 14:09

    Bravo, bravo! In hvala za navijanje ob progi!!!

  6. Silva - 11.11.2016 ob 11:37

    Bravo Luka, bravo mama in tata! Super ste.

  7. Nataša Pušlar Car - 17.11.2016 ob 00:21

    Tako sem vesela za Lukov uspeh in hvaležna, da sem preživela tako lepe trenutke v vajini družbi. Nisem pozabila s kakšnim navdušenjem je Luka pripovedoval o igri Minecraft in moj Luka mu podarja plakat igre, ki jo je on že malo prerasel. Prinesem ob naslednjem srečanju.

  8. mojchka - 18.11.2016 ob 20:44
    mojchka

    OOO; Nataša, super, zahvali se, prosim, vašemu Luku. Naš bo presrečen!

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !