Iz akvarija

prebliski

Kaj vidiš, ko hitiš

Komentiraj

Objavil/a mojchka 11.03.2017 ob 18:50 pod Aktualno, gremo v hribe, narava

Med včerajšnjim samotnim sprehodom na moj ljubi Vitovski hrib nisem hitela.

Po predolgem času se nisem obremenjevala s časom (v to sem se morala prisiliti!).

Iskala sem stare, pozabljene poti, iskala sem novo življenjsko filozofijo (Koliko sem jih že zamenjala? Sem kakšno sploh že imela?).

Kar fajn sem zafilozofirala in verjetno tudi kak stavek izrekla naglas.

Da sta ga slišala psa, in ptice in veverice!

(Pa tudi zato, da bi splašila morebitne medvede in divje prašiče!)

Počakala sem najprej skoraj polno luno, nato še sončni zahod, občudovala lučke v dolini.

Moje telo mi že dolgo nekaj sporoča, jaz pa ga nisem slišala, poslušala.

Je mar tako zelo pomembno, da pridem nekam v dvajsetih minutah, namesto v pol ure?!

Je bolje pogledati sto stvari, ali videti, resnično videti, eno samo?

Se splača sekirati za stvari, ki jih ne morem spremeniti?

Potem sem tudi vprašanjem zaprla pot.

Poslušala sem ptičke, ki čisto drugače žvrgolijo, ko se sonce skrije.

Opazovala mrak, ki je ovijal gozd.

Čisto malo tekla.

Ker je bilo lepo.

To je bil moj osmi marec.

Čeprav ni bil ravno osmega v mesecu!

  • Share/Bookmark
 
En odgovor na “Kaj vidiš, ko hitiš”
  1. Anita - 12.03.2017 ob 15:00

    Mojca, I feel you!
    Lepo spisano, se najdem. Narava je najboljši terapevt. <3
    Midva s fantom sva pa bila včeraj na roadtripu. Vmes sva se ustavila pri enem ribniku in po dolgem času sem se čisto sprostila. Žonglirala sem s storži, čeprav ne znam, a sem se tako nasmejala zraven, da so vse stvari, ki me težijo odpadle…

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !