Iz akvarija

prebliski

Fino in Portofino

Komentiraj

Objavil/a mojchka 23.03.2017 ob 22:31 pod Italija, popotniška, z avtodomom

(ZIMSKE POČITNICE 2017)

Tako lep plan sem imela!

Mislim, da nisem še nikoli tako natančno načrtovala poti!

Pa je vremenska napoved odločila, da ne bo šlo. Da raje pojdimo južneje.

Na srečo sva se odločila, da se bomo “južneje” peljali izven avtocest, tako da sem med vožnjo imela dovolj časa za iskanje po zemljevidu, nekih starih zapiskih, revijah, aplikacijah, spletu.

Čisto slučajno (no, v svojih ljubih aplikacijah sem našla informacijo, da je tam prijetno postajališče za avtodome) smo se sredi dneva ustavili v vasi Mirandola in ugibali, zakaj so vse starejše, pa tudi nekatere novejše, stavbe obdane z gradbenimi odri in zajlami, izpraznjene… Seveda, serija potresov pred leti!

Pod večer smo čez prelaz XXXXX (neskončno dolgo smo vijugali z njega) končno prispeli na parkirišče San Rocco v naravnem parku Portofino. Do njega pelje precej ozka pot in nanjo smo zavili skupaj še z enim italijanskim avtodomom in se skozi okna spraševali, če ne bomo kje zaglavili. Nismo. Kmalu smo bili na želenem kraju, “makina” za parkirnino nam je sporočala, da smo tu lahko zastonj, čez ograjo pa smo občudovali lep razgled na morje in lučke vasi Camogli.

Zjutraj smo našli še tablo z zarisanimi potmi po naravnem parku (kar 80 km jih je!) in se takoj podali proti Portofinu, za katerega sem imela nekje v podzavesti zapisano, da je to nek mondeni kraj in da ga moramo it pogledat, tam pojest focaccio ali dve, čilat na toplem sončku itd. Poti so lepo označene, pa tudi ne preveč naporne (no, na naše mnenje se ni treba preveč zanašati, nenazadnje imamo kar precej pohodniške kondicije), vijugajo skozi gozd, pa proti razglednim točkam nad morjem, gori, doli. Razpotij je mnogo, a so vsa označena. Če vsaj približno veš, kam bi rad prišel, ni nobenega problema. Dan je bil topel in naši nahrbniki so skoraj pokali po šivih, saj smo jih nabasali z jaknami, toplimi majicami in vsam, kar smo lahko odložili. Na počivališčih so poleg klopi, miz in informativnih tabel postavljeni tudi pitniki, tako da nas vsaj za vodo ni skrbelo (z dvema psoma je kar hitro zmanjka, sploh na tak topel dan). Precej utrujeni smo pod sabo končno zagledali Portofino in se skoraj zapodili vanj. Lepa vasička, ne rečem, a pričakovala sem vse kaj drugega! :) Očitno je domačine presenetil naval turistov, saj so bili vsi lokalčki nabiti do zadnjega kotička, v edini odprti trgovini pa je zmanjkalo čisto vsega za pod zob. Pa je moja fokača splavala po vodi!

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi rekla: “Pa pojdimo do naslednje vasi, tam zagotovo kaj najdemo!”

Japajade!

Pohrustali smo zadnje piškotke iz nahrbtnika in se pogumno odpravili čez hrib. Ampak, ko si utrujen, tudi nedolžen hrib pokaže bolj ostre zobe in potrebnih je bilo kar nekaj motivacijskih prijemov, da Luka ni obupal (Moj najbolj domiselen prijem? “Lej, do kamperja moramo priti! In če malo pospešiš korak, bomo hitreje tam!” Hahahaha!). S pomočjo prijaznega domačina nam je uspelo pot zarisati tako, da smo naredili lep krog in se nismo vračali po istih krajih!

Po 22 km hoje smo se izmučeni spustili na vaški trg pred cerkvijo in kar naenkrat opazili, kako vsi (topel nedeljski dan je na plano zvabil precej ljudi), ki prihajajo izza neke stavbe, v rokah nosijo cele vrečke dobrot. Seveda smo zavili tja in KONČNO fokača!!! Kupila sem je štiri kose (za tri osebe), poleg pa še posušene kostanje in hlebček kruha. Na kilometrski poti do avtodoma smo fokače in kostanj že pohrustali!

Naslednji dan o sončku ni bilo več ne duha ne sluha, a vseeno smo se po 900 stopnicah (smo prešteli!) spustili v Camogli.

Tam “fokačerije” na vsakih nekajdeset korakov! Degustirali smo zelo zavzeto!

Seveda zaradi carboloadinga pred napornim vzponom nazaj na hrib!

Ker nam je bilo hoje dovolj, smo se odpeljali do Santa Margerite, a tudi tu nam nekaj ni dovolilo, da bi počivali.

Seveda pa nismo počeli nič novega; hoja, fokača, kafe, klepet z domačini, fotkanje …

Za oddih od vasic obiščemo La Spezio, nato pa zavijemo še do Portovenere. Zame je to bila ljubezen na prvi pogled. Že s parkirišča, ki je SPET visoko na hribu, sem videla, da me bo kralj začaral. In me je! Ne znam povedat, zakaj. Zato!

Najprej zvečer, ko so valovi butali v obalo in veter s pomočjo jamborov jadrnic ustvarjal nekakšno psihadelično glasbo!

Zjutraj pa, ko so oblaki izginili, oooh… Kar ostala bi tam! IN najprej bi si vzela čas, da bi pregledala vse nagrobnike na pokopališču s spektakularnim razgledom!

A ko smo se vrnili v avtodom, nas je močno prestrašilo glasno pokanje. Na drugi strani parkirišča je vojaška baza (mornarica, kaj vem?!) in očitno so imeli strelske vaje s topovi. Prav neprijetno nam je bilo.

Precej hitro in z obžalovanjem smo se odpeljali naprej, samo oplazili še eno vasico na hribu, Montemarcello in obmorski Viareggio in pristali v Lucci, kjer smo bili pred 6 leti na našem prvem potovanju z avtodomom v tujino in se nam je mestece usedlo v srce.

Med pohajkovanjem po uličicah sva s Tomažem sklenila, da je čas ugoden za tretji poskus obiska Firenz. Prva dva sta potekala v dežju in zdelo se nama je, da končno zasluživa sončen dan.

V Pistoi smo se ustavili samo toliko, da se je Tomaž v knjigarni/kavarni zaljubil v ginseng kavo in Luka kupil Playboy (ben, recimo, da zbira Playboye v jezikih dežel, ki jih obiščemo), zvečer pa smo že drnjohali na parkirišču pri firenškem stadionu.

Od tam je peške prijeten sprehod, pa si že v mestnem jedru, v simpatični, po italijansko kaotično živahni ulički. Ne vem ji imena, a naslednjič jo bom zagotovo znala spet poiskat. In ta “naslednjič” BO in bo prav kmalu!

Firence so nam namreč naklonile prelep pomladni dan! Z opisovanjem, kaj vse nas je navdušilo, bi samo pokvarila vtis, pa še vas bi dolgočasila, a ne?

Ko smo na števcu naštepali krepko čez 20 km hoje, smo se končno odpravili k zasluženemu počitku.

Domov smo se zadovoljni (in jaz lepo porejena) vrnili preko Ravenne in Comacchia, ki sta že skoraj obvezna za postanke na naših italijanskih potovanjih.

  • Share/Bookmark
 
3 odgovorov na “Fino in Portofino”
  1. Andrej - 25.03.2017 ob 10:35

    Lepo.
    A Tajda pa nima več časa za potovanja? :)
    Za tako dolge pohode ga tudi jaz nebi imel. :(
    Vsaka čast Lukcu za vzdržljivost!

  2. mojchka - 28.03.2017 ob 22:48
    mojchka

    A si predstavljaš, da bi slučajno imela čas in voljo iti z nami!
    In bi se potem znašla tam sredi divjine :) , do kamperja pa še ura, ali več hoda!!!
    Pojedla bi nas!

  3. Metlca - 29.03.2017 ob 13:42

    Tole je pa moralo biti doživetje. Moram priznati, da je tudi nama Italija vedno bolj všeč. Na žalost so naju za marsikatero destinacijo prehiteli potresi. Upava, da v bodoče čim manj zamudiva.

Na vrh

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !